Marko Crnkovič
Te dni mi nekaj ni bilo všeč v Odmevih TV Slovenija in sem že skoraj začel naglas šimfati, ko sem nenadoma pomislil: "Ampak, hej, Odmevi so v bistvu edina informativna oddaja, za katero lahko rečem, da jo gledam. Zakaj se sploh pritožujem?"
Ta glavni in osrednji
Odmevi so nekaj takega kot nekoč davno Delo. Ta glavni in osrednji. Pa sem se vseeno odvadil brati Delo. In prav nič (me) ni bolelo. Odmeve pa še vedno gledam.
To dvoje primerjam zato, da bi odvrnil sume, da padam na finto samoumevne, nepreverjene, morda nerealne informacijske kredibilnosti ali družbenopolitične teže iz navajenosti, ker je Odmevov že bilo pač 18.000 na sporedu in ker smo se jih naučili gledati tako, kot smo se kot otroci ob Delu naučili brati news - dokler nismo odrasli in ga prerasli.
Medije dojemamo in konzumiramo osebno, kot privatno zadevo, kot da je namenjena samo nam in narejena samo za nas. Zato nas včasih razočarajo. Zato nas včasih razjezijo. Tudi Odmevi nas, vendar ne tako, da bi jih nehali gledati, kot smo prenehali brati Delo.
Informacijska biološka ura
Podobno kot mnogi tudi jaz poberem večino dnevnih informacij že čez dan z interneta. Zato me klasična, da ne rečem tradicionalna, večerna televizijska poročila ne zanimajo več. Globoko v meni pa očitno iz navade še tiktaka neka informacijska biološka ura, ki me okrog sedmih zvečer in potem še ob desetih spomni, da bi bil čas, da vklopim televizor in se še malo poinformiram. Prvo budilko po navadi snuznem, drugo pa večkrat upoštevam.
In čeprav nimam kaj gledati, imam vseeno kaj videti.
Najprej moram povedati, da poročil na Pop TV ne gledam več. Pa tudi ničesar drugega. Niti filmov. Od vseh Pro Plusovih programov gledam včasih samo Kino, pa celo na tem kanalu se mi zdi, da so še pred pol leta predvajali veliko boljše filme kot v zadnjem času. Kanala A nisem nikoli gledal, razen če sem se hotel nad nečim sado-mazo zgražati.
Ker pa se nameravam v tem tekstu osredotočiti na informativne oddaje, puščam to ob strani. A kakorkoli: Odmevi ostajajo edina slovenska televizijska poročila, ki jih je vredno gledati. Ne sicer zato, ker bi bili tako genialni, temveč zato, ker katerihkoli drugih slovenskih televizijskih poročil preprosto nima smisla gledati in ker vendarle še držijo neki uredniški, konceptualni, novinarski in prezentacijski nivo. Druga poročila (na tako imenovanih komercialnih televizijah) žalijo človekovo inteligenco ali pa so (kot recimo Dnevnik TVS) za zahtevnejšega, iz drugih virov informiranega ali bolj radovednega in neučakanega gledalca v današnjem medijskem okolju nerelevantna - če ni bil ravno ves dan izklopljen in mu pregled novic po naključju koristi za boljše počutje.
In zdaj še nekaj popolnoma drugačnega
Zdaj, ko sem Odmeve tako lepo pohvalil, jih lahko začnem končno kritizirati.
Pri Odmevih bi najprej spremenil najavno špico, ki nam prisiljeno in prisilno daje vedeti, da gre za nacionalna poročila v službi naroda, ki si je za himno izbral Zdravljico in ima belo-modro-rdečo zastavo z grdim grbom. Imidž uradnega državnega biltena jim ne paše. To nobenemu mediju ne paše. Narod, ki razen na tekmah dokazano ni mahnjen na vihranje z zastavami in petje himne, bi to spremembo toplo pozdravil.
Skupaj s to vizualno in zvočno državotvornostjo bi se morali znebiti tudi politične oficielnosti pri izbiri gostov. V Odmevih nastopa preveč politikov in drugih javnih uslužbencev. Politikov nočemo gledati na televiziji, ker nas ne zanima preveč, kaj imajo povedati. V Odmeve jih radi povabijo, ker radi pritečejo. Ker pa politiki radi pritečejo tudi pred druge kamere, jih v Odmeve vabijo še več. Drugi javni uslužbenci pa večinoma niso za pred kamero. Morda imajo kaj povedati in morda bi nas zanimalo, kar imajo povedati, vendar tega ne znajo. Tako se potem zgodi, da jih nič krive in nič hudega sluteče birokrate kdo ozmerja, da so debili in debeli.
V zvezi z Odmevi imam iz dneva v dan cel kup pripomb, ki pa jih bom zadržal zase. Ker niso tako moteče, da bi Odmeve zaradi tega nehal gledati.
