Pahorjeva izjava, da ni moralna avtoriteta in da to niti ne poskuša biti, mi ne da miru. Po eni strani se mi zdi, da priča o njegovi preprostosti in odkritosrčnosti, po drugi pa tudi o lahkomiselnosti, če ne celo brezbrižnosti. Poskusimo še enkrat razmisliti, kaj je hotel s tem povedati — in kaj je v resnici povedal. Ker to ni eno in isto.
Po službeni dolžnosti
Zdi se mi, da nas je Pahor s to izjavo pičil točno tam, kjer smo kot državljani najbolj občutljivi in kjer bolečine nismo pričakovali. Zdi se nam namreč samoumevno, da je visok politik človek, ki se mora po službeni dolžnosti opredeljevati do družbenih vprašanj, dilem, problemov. Da zavzame jasno, pametno, razumljivo stališče. To pričakujemo tudi od predsednika države. Tako smo navajeni. Politiki kar naprej govorijo in se opredeljujejo. Jemljemo na znanje, kaj si mislijo o pomembnih zadevah, tudi v zvezi z moralnimi zadevami.
Družbeni konsenz
Pahor je nekako uganil, da to ni popolnoma logično, kaj šele samoumevno. Nikjer ne piše — v nobenem zakonu, niti v ustavi —, da je naloga politikov, da se moralno opredeljujejo. Politiki so dolžni obelodanjati pomembne informacije v zvezi s svojim delom, ponavadi čisto praktične, oprijemljive.
Emancipacija
Pahorjevo razlago, da mu ni treba biti moralna avtoriteta zato, ker da smo državljani sami zreli ljudje in da se znamo samostojno opredeljevati tudi do najbolj zapletenih moralnih dilem, lahko v tem smislu razumemo kot zanj skromno in ponižno, za nas same pa emancipatorično: mislite s svojo glavo, ne bom jaz mislil namesto vas in vas usmerjal, saj ne rabite moralnega vodstva in pokroviteljstva.
Pahorjeva izjava je bila morda nepričakovana, niso pa bile nepričakovane reakcije nanjo. Tipično je, da so se nad njo najbolj zgražali mediji — torej tisti, ki imajo in bi radi še naprej imeli največ koristi od moralnega opredeljevanja politikov. Pahorja so obtožili brezbrižnosti in še dodatnega degradiranja predsedniške funkcije.
Volilna baza
Volilna baza, da tako rečem, pa po mojem ne deli tega prepričanja. Če si poskušam predstavljati povprečnega Pahorjevega volilca ali že kar povprečnega volilca nasploh, ga ne vidim kot nekoga, ki bi si zelo želel vedeti, kako se bo Pahor glede tega ali onega moralno opredeljeval — niti kot nekoga, ki bi se čutil dolžnega sam pri sebi, osebno glede tega ali onega moralno opredeljevati.
Ljudje se moralno opredeljujejo bistveno manj — manj intenzivno in manj pogosto —, kot pa nam to poskušajo dopovedati mediji. Ljudje so bolj brezbrižni, kot si mislimo. Ljudje so bolj nevtralni, kot si mislimo. Moralno opredeljevanje je precenjeno. Moralno opredeljevanje je postalo prisila. Državljanska obveznost, ki so nam jo vsilili levičarski fanatiki politične korektnosti na eni strani, na drugi pa desničarski, ki so prepričani, da nič na svetu ne sme ostati zamolčano. Živimo v navzkrižnem ognju moralnega opredeljevanja. Ne smemo molčati. Kdor molči, je nemoralen. Noro.
Predsednik smo mi
Med tem, da Pahor na Instagramu objavlja prismojene fotografije, in da v isti sapi razglaša, da smo dovolj pametni, da bomo sami našli svoj moralni kompas, ni nobene kontradikcije. Nasprotno, to se mi zdi konsistentno. Pahor hoče biti tak kot mi in mi sami hočemo predsednika, ki bo tak kot mi. Večina ljudi se v njem prepoznava in najbrž tudi on v nas. Pahor je problem samo za tiste, ki v njem ne prepoznavajo predsednika — ker brez moralnega vodstva ne prepoznajo niti lastnega družbenega položaja in svoje vloge v družbi.
