Ta ponedeljek sem se poskusil prisiliti h gledanju predreferendumskega soočenja nasprotnikov in zagovornikov vladnega zakona o drugem tiru. Od vsega sem si najbolj zapomnil to, da je voditeljica Vida Petrovčič pred začetkom argumentiranja v studiu zbranim mandeljcem zagrozila: "Udeležencem, ki bi izražali nestrpnost, sovražni govor ali žalitve, bomo vzeli besede (sic!), ob morebitnem izgredu pa bodo tudi zapustili studio."
Hvala bogu se v studiu ni zgodilo nič konkretno škandaloznega. Edini eksces je bila oddaja sama.
Tako imenovani nevtralni?!
Zdržal sem kakšnih petnajst minut. Bil sem hitro razočaran in vnaprej naveličan, pa še druge načrte sem imel za ta večer. Potem sem čez kakšno uro s časovnim zamikom gledal naslednjih petnajst minut. Spet mi ni šlo. Pa bom prespal, sem si rekel, jutri bo z distance bolje. Pomota. Resda sem si naslednji dan na računalniku zavrtel še en kos nadaljevanja iz spletnega arhiva TVS, vendar nisem prišel dalje od polovice celotnega soočenja oziroma skupne minutaže. (Trajalo je skoraj eno uro in tri četrt.) Tudi skrolati se mi ni dalo.
Soočenja se je udeležilo ne več ne manj kot 31- z besedo: enaintrideset! - organizatorjev referendumske kampanje, torej prav toliko pravnih oseb (in še skoraj dvakrat toliko fizičnih): glas proti jih je propagiralo 18, glas za enajst, dva pa sta bila tako imenovana nevtralna. Zakaj se sme ali pravzaprav sploh hoče - v kampanjo prijaviti nekdo, ki ni niti za niti proti, zame ostaja uganka. Ne bi pa zapravil niti minute življenja za to, da bi si jo pustil pojasniti.
Propagandisti
Povabiti v studio toliko udeležencev, je gromozanska neumnost, že vnaprej obsojena na neuspeh. Državljanom, ki si pred referendumom (morda) želijo slišati argumente za in proti, takšna nepregledna množica propagandistov ne more čisto nič pomagati pri odločitvi na volišču.
Še večja neumnost pa je to s stališča televizije. Enaintrideset govorcev v studiu, deležnih s štoparico odmerjenega časa, v stotih minutah ne bi mogli povedati nič bistvenega, konsistentnega in razumljivega na to temo, pa če bi bili najbolj telegenični geniji na svetu.
Pa seveda niso. Ravno nasprotno. Ne znajo niti zanimivo govoriti, kaj šele prepričljivo argumentirati. Oni so tam samo zato, ker mora TV Slovenija izpolniti te butaste zakonske in statutarne formalnosti: zagotoviti enakopravno obravnavo in ponuditi enake možnosti vsem organizatorjem referendumske (ali volilne) kampanje. Take oddaje so koncept slovenskih političnih in televizijskih birokratov - in temu primerne so tudi njihova gledljivost in gledanost ter koristnost za državljansko ozaveščenost.
Kaj nas pa stane Kavčič in Dolanc
O problemu zakona o drugem tiru nekaj vem - v glavnem po zaslugi ekonomista Jožeta P. Damijana - in imam o zadevi svoje mnenje. Jasno mi je, da Luka Koper nujno potrebuje novo železniško povezavo z notranjostjo, vendar da uzakonjeni predlog financiranja gradnje še zdaleč ni optimalen.
Nisem pa v soočenju slišal niti enega razpravljavca - ne na eni ne na drugi strani -, ki bi znal jasno povedati, zakaj zagovarja to, kar pač zagovarja. Zato pa je bilo na obeh straneh veliko takih, ki so tako nakladali, da se je kar kadilo. Na trenutke se mi je zdelo, da poslušam politično razpravo iz svinčenih časov socializma - bodisi tehnokrate tipa Stane Kavčič ali pa ideologe v stilu Staneta Dolanca.
Da v Sloveniji ne znamo (ali nočemo) normalno realizirati takih projektov - normalno v smislu ekonomske racionalnosti in gospodarske koristnosti -, je seveda problem zase. In to hud. Ni pa ta nesposobnost brez zveze s tem, da ne znamo niti povedati, zakaj pravzaprav nasprotujemo takim projektom ali jih podpiramo. Funkcionalna nepismenost ima mnoge pojavne oblike. Retorična, argumentativna nesposobnost, predelana v televizijski žanr, je samo najdolgočasnejša med njimi, na žalost pa ima tudi ekonomske posledice. Na začetku je vedno beseda. Tudi v gospodarstvu. Ker če ne znaš prepričljivo povedati (ali napisati), potem ne pričakuj ne vem kako gladkega uspeha.
