Esad Babačić, pesnik in pisatelj
Hrvaška in Slovenija sta precej bolj povezani, kot si upamo priznati. Pa ne le zato, ker je na Hrvaškem v poletni sezoni vse polno Slovencev, ki so zares srečni šele takrat, ko pobegnejo iz svoje Slovenije. Seveda v tem segmentu samozatajevanja prednjačijo tisti iz prestolnice, za katere je bila Ljubljana od nekdaj nujno zlo, mesto skratka, ki ga je treba prej ali slej zapustiti. Včasih so bili to vsi, ki so znali sanjati o takšnih in drugačnih odklonih, danes pa to velja predvsem za tiste Slovence, ki imajo kam in seveda s čim, če uporabim malce bolj robato in našim južnim bratom bliže ubesedovanje. Skratka takšni, ki posedujejo vikende, zidanice pa različne čolne, na takšen in drugačen pogon, ali pa zgolj prikolice na pavšal. Vsi oni komaj čakajo, da pride maj in se lahko začno pripravljati na odhod v obljubljeno deželo. Ker šele takrat, ko so na morju, torej največkrat na kakšnem razvpitem hrvaškem otoku, dobijo pomembnost tudi doma; šele takrat, ko jih ni več v tisti Sloveniji, postanejo pomembni zase, s tem pa tudi za svoje sosede v kampu, marini ali za sopotnike na trajektu, ki seveda pluje na katerega od daljnih dalmatinskih otokov.
"Vrnitev domov je brutalna, saj se vmes, jasno, ni nič spremenilo in vsi ti ljudje, ki merijo svoje življenje s tedni in meseci, preživetimi ob jadranski obali, bodo kaj hitro spet nazaj"
