Letošnja sezona ljubljanske Drame bo v celoti posvečena 150. obletnici ustanovitve Dramatičnega društva, ki pomeni zametek profesionalnega gledališča. Obletnica je padla v vašo četrto sezono vodenja hiše, ki je še vedno taka, kot je bila, ko so v njej zgradili Nemško gledališče 1911. Paradoks?
"Mogoče res. V tem, da osrednje slovensko gledališče zaseda stavbo bivšega nemškega gledališča, je kar nekaj simbolike. Mogoče ta paradoks še največ pove o odnosu oblasti do gledališke umetnosti. Ampak stavbe menjajo lastnike in s tem ni nič narobe. Stari del gledališča je še vedno več ali manj tak, kot je bil takrat. Po prvi svetovni vojni se je v izpraznjeno Nemško gledališče preselila Drama Narodnega gledališča in v nespremenjeni stavbi delovala do šestdesetih let, ko je sledila prva večja posodobitev. Prizidek, ki je bil takrat zgrajen, je rešil prostorsko stisko za gledališke potrebe tistega časa. Zdaj že nekaj časa ne zadošča več. Način dela, tehnologija, varnostne zahteve in še mnogo tega se je od takrat do danes bistveno spremenilo. Načrtovanja za prenovo, ki bi omogočala pogoje, primerljive gledališčem po Evropi, so se začela že pred četrt stoletja. Res je že ironično, da smo še vedno v fazi načrtovanja. V vsem tem času namreč v teh prostorih deluje ansambel, ki dosega zelo visoke standarde in ustvarja predstave, ki so nagrajevane doma in v tujini. Mogoče bi kdo rekel, saj potem pa ni nič narobe. Pa je. Narobe je to, da se v vsem tem času v vzdrževanje stavbe in opreme ni vlagalo, češ saj jo bomo enkrat v celoti prenovili. Počasi smo prišli do stopnje, ko prostori ne ustrezajo nobenim sodobnim higienskim in varnostnim standardom, oprema pa je popolnoma iztrošena. Pozitiven odnos oblasti do kulture v teh podivjanih tržnih časih rapidno izginja, kar močno občutimo vsako leto, ko dobimo odločbo o financiranju. Državotvornim kulturnim institucijam, kot so univerza, narodna knjižnica, narodni muzej in galerija, opera in drama, je v vseh državah, ki jih poznam, namenjena velika pozornost. Njihove stavbe so redno vzdrževane in posodabljane, ponekod na novo zgrajene, ker pomenijo esenco tistega, kar predstavlja kulturno stopnjo družbe. Pri nas se je ustavilo pri NUK-u in pri Drami. Žal mi je, da smo se znašli na zadnjem mestu ravno v času, ko pomembnost kulture za življenje v skupnosti, ki se imenuje država, pri nas ni pripoznana."
Na kateri točki so zdaj priprave na prenovo Drame? Je arhitekturni natečaj že sklenjen? Vseskozi morate ob umetniškem vodenju tudi krizno menedžirati nacionalno hišo.
"Že obe osnovni funkciji vzameta ogromno časa in energije. Gre za delo, ki je diametralno nasprotno - umetniško snovanje in vodenje delovanja hiše. V zadnjih treh letih se je pridružila še priprava projektne dokumentacije prenove. Res veliko dela. Uspelo nam je pripraviti vse potrebno in objavili smo natečaj za najboljšo arhitekturno rešitev. Je dvostopenjski in prva stopnja je že za nami. Prišlo je trinajst predlogov arhitekturnih rešitev, izmed njih smo izbrali štiri, ki so šle v nadaljnjo obravnavo. Ravno danes in jutri (23. in 24. maja, op. a.) imamo zaključne sestanke. Konec junija bo znano, kakšna prihodnost čaka to hišo. Vsi prispeli projekti so bili zelo zanimivi. Bolj ali manj ustrezajo potrebam 'proizvodnega' procesa, kar je za nas najpomembnejše. Zunanjost in okolje sta v presoji urbanistov in arhitektov."
Kriza ni samo zmanjšala sredstev, ampak spremenila odnos
Se morate v ustvarjalnem procesu prilagajati omejitvam dotrajane zgradbe? Ste to občutili tudi kot igralec? Imate najslabše razmere za delo v slovenskih gledališčih.
"Najbolj se dotrajanost in nezadostnost kažeta v tem, da nimamo dovolj vadbenih dvoran, pa še tiste, ki jih imamo, so brez opreme, zato moramo pred vsako premiero za deset dni zapreti gledališče. Prostori so brez pravega zračenja in ogrevanja, zato je delo skrajno naporno. Z dvoranama je podobno, zato je tudi za gledalce včasih pri nas skoraj nevzdržno. Investicijskih vlaganj v kulturi že nekaj časa ni. S tem se niža vrednost nepremičnin in hkrati se nižajo standardi. Vedno večja je nuja po lastnem zaslužku, ki ga porabljamo za program, investicijsko vzdrževanje in v zadnjem času v veliki meri tudi za plače. Bojim se, da se bomo, če se bodo trendi zmanjševanja sredstev nadaljevali, znašli na točki, ko ne bomo mogli več izpolnjevati dolžnosti, ki so v ustanovitvenem aktu. Drama ni komercialno gledališče, njena vloga je povsem drugačna. Kar se financ tiče, imamo v resnici popolnoma zavezane roke. Zahteve po izpolnjevanju programa so enake, prostorske, finančne, kadrovske zmožnosti pa so manjše. Včasih v tem ne vidim več nobene logike. Kriza ni povzročila samo zmanjševanja sredstev in kadrov, spremenila je odnos do kulture in umetnosti.
Kultura je bistvo vsega našega bivanja, civilizacije, naše identitete. Brez kulture in znanosti smo lahko samo brezimni podizvajalci. Zdaj, ko se večina državne lastnine razprodaja, je nujno na novo definirati pomen kulture in znanosti. Seveda ne more biti enak kot pred 150 leti, vendar smo priče eroziji vsega tistega, kar je skupnost na tem področju povezovalo. Sistem, v katerem živimo, krči pridobljene pravice na mnogih področjih: v sociali, šolstvu, kulturi, zdravstvu. Imamo birokratski aparat, ki proizvaja nova in nova pravila in omejitve, imamo trgovske centre vseh mogočih barv in velikosti, ki pa so enaki kot kjerkoli drugje, v znanost se ne vlaga, v kulturo tudi ne … Menim, da sta kultura in šolstvo tisto, kar edino še lahko zaustavi proces izginjanja v brezimnost. V površnem, hitrem, znerviranem svetu, kjer nič ni sigurno, je gledališče nekakšno svetišče, kjer si zastavljamo vprašanja, včasih pa zna biti tudi pribežališče pred časom, v katerem smo. Vsi gledališčniki smo entuziasti, kakršne redko srečaš drugje. Potrebno bi bilo zavedanje politike, da je resnična in bistvena platfroma, na kateri stoji kvalitetna država, ZKZS (znanost, kultura, zdravstvo, sociala). Če vse to črtamo, se bomo znašli v času, ki bo podoben srednjemu veku. Upam, da to ni namen."
Letos ste se odločili preigrati kompletno slovensko dramatiko - od njenih začetkov, od Linharta, do modernih dramatikov, Jovanovića, Koruna. Ta drzna programska odločitev ni le posvečena jubileju, ampak sporočate mnogo več.
"Postaviti slovensko kulturo ob bok velikim, razvitim kulturam, ki so takrat že imele svojega Goetheja, Shakespeara, Moliera ..., to je bil cilj tistih dvanajstih mož, ki so 24. aprila 1867 ustanovili Dramatično društvo. Tedaj ni bilo dramatike ne prevodov, nobene šole za igralce, pevce. Prihajale so nemške, italijanske skupine, bili so čitalniški večeri. Linhartov Matiček je bil uprizorjen šele po pomladi narodov, 60 let se ni smel uprizarjati. Županovo Micko so nekajkrat uprizorili. Zanimivo, da je bila Micka nazadnje igrana v Drami 1905. leta, čeprav se ponašamo z Linhartom v emblemu. Gre za briljantno komedijo, ki je pomenila revolucijo v jeziku, pa tudi sporočilo je nadvse aktualno še danes. Startali bomo torej z Linhartom, ki je napisal prvo dramsko besedilo v slovenščini pred več kot dvema stoletjema, in zaključili z Linhartom. Profesionalizacija, ki je bila spočeta z Dramatičnim društvom, je omogočila razvoj, ki nas je pripeljal do današnjega gledališča, ki se lahko enakovredno pokaže na vsakem festivalu.
Kompletne slovenske dramatike seveda ne moremo odigrati, lahko pa se posvetimo nekaterim avtorjem, ki so bistveno zaznamovali našo kulturno pokrajino. Poleg Linharta še Cankar, Tavčar in velikana modernega gledališča Korun in Jovanović."
Ko teater ni le košček zabave ali družbene kritike
Biti aktivno navzoč, nagrajevan in občudovan na kakem velikem gledališkem dogodku v tujini - bodisi po Evropi bodisi v Južni Ameriki - je najboljši način samopotrjevanja in prepričevanja vseh brezbrižnežev in dvomljivcev. V vaši eri Drama ogromno gostuje po svetu.
"Res v zadnjih treh letih veliko gostujemo. V različnih državah in na različnih kontinentih. Pomembno je, da smo vabljeni na festivale z raznimi predstavami. S Pandurjevim Faustom, Lorencijevo Ponorelo lokomotivo, Iliado, Kraljem Ubujem in zdaj bomo tudi z Biblijo, Diegovo predstavo Ko sem bil mrtev, Pisonovim Macbethom ... Špancem, Mehičanom teater ni samo košček zabave ali družbene kritike. Gledališče je tam več, je kompletno doživetje gledališke lepote. Tomaž Pandur je bil v teh deželah kot božanstvo, ujel je njihov ritem in resnično so oboževali njegov magični svet. Ampak podobnega odziva je bila predstava deležna tudi na festivalih v Seulu, na Češkem, v Romuniji, Makedoniji, Madridu ... Njegovo gledališče sanj je bilo v tujini sprejeto z velikim občudovanjem. Iliada v režiji Jerneja Lorencija je doživljala evforičen sprejem na Bitefu, na Poljskem, Hrvaškem, v Bolgariji ..., letos potujemo še v Romunijo, Belorusijo, Črno goro. Veliko je bilo tudi nagrad na festivalih z imenitno konkurenco. In najbolj važno - polne dvorane. Fausta je v tujini videlo vsaj 25.000 gledalcev, Iliado 15.000 ... Lahko bi rekli, da smo postali pomembni ambasadorji slovenskega gledališča in Slovenije."
Drama ima najdlje na repertoarju predstave iz preteklih sezon. Tudi v novo sezono greste s celo vrsto preteklih produkcij.
"Res je. Trudimo se predstavo obdržati, dokler je zanjo zanimanje. Nič ni bolj žalostnega kot prezgodaj umrla predstava. Takrat veš, da so umrle tudi ure in ure vloženih naporov. Celo zahtevne koprodukcije, ki terjajo veliko spretnosti in energije vseh, ki jo ustvarjajo, mogoče še najbolj organizatoric koproducentskih gledališč, recimo Iliado, bomo obdržali, dokler bo zanimanje festivalov. Vsako koprodukcijo načrtujemo že vsaj dve leti prej. Se pravi, da moramo že danes vsaj okvirno vedeti, kaj se bo dogajalo leta 2019. V svetu, ki se tako hitro spreminja, to ni niti najmanj enostavna naloga. Drama je gledališče, ki zaradi resnično velikega števila vrhunskih igralcev lahko postavi dve ali tri predstave naenkrat, ki imajo vse odlično zasedbo, ali pa se loti predstave z recimo tridesetimi igralci, kot so Hlapci. To je drugje težko uresničljivo."
Novo sezono začenjate s Cankarjevimi Hlapci v režiji Janeza Pipana, ki se po dolgih letih vrača v Dramo. Odšel je v precej grenkih okoliščinah.
"Zame osebno je to neke vrste zmaga in resnično sem zelo vesel. Okoliščine ob njegovem odhodu so bile res grenke, kot pravite. Ampak špranje, ki v gledališču tako ekspresno nastanejo, lahko kvalitetno zafugiraš samo z delom na odru."
Letošnji izbor režiserjev je najbrž zelo premišljen. Kako prihaja do teh odločitev?
"Imam nekaj prijateljev, s katerimi razpravljam, in skupaj luščimo teme, za katere verjamem, da bi bile vredne razmisleka. Od tu naprej se začno pogovori z režiserji. Včasih se najde kakšno besedilo, ki je pogonsko gorivo za temo sezone. In potem se kot grozd začne sestavljati centralna misel sezone, letos je bila to utopija ali bolj spraševanje, kam in zakaj so se v današnjem času izgubile utopije."
Drama ima od vašega prihoda celo vrsto obgledaliških dogodkov - od filozofskih, literarnih debat do koncertov ...
"Ob prijavi za to delovno mesto sem obljubljal, da bomo poskušali Dramo odpreti novim vsebinam in s tem privabljali novo publiko ter ob evropskih direktivah delovali v smislu razvoja publike. To je bilo takrat sprejeto z navdušenjem. Vsi programi so namenjeni širitvi obzorja, spoznavanju gledaliških praks in poetik. Najpomembnejša se mi zdi Mlada drama, kjer se posvečamo bodočim spremljevalcem gledališča. Veliko se pogovarjamo o gledališču, razpisali smo že dva natečaja za najboljša besedila in prav zdaj potekajo delavnice, ki bodo postregle z dogodkom srednješolskih ustvarjalcev konec junija. Nova branja so bila serija bralnih uprizoritev še neuprizorjenih slovenskih gledaliških besedil. Zdaj prehajamo v fazo delavnic kreativnega pisanja. Slovenska dramatika potrebuje podporo in poleg akademijske in kranjske še eno 'učilnico'. Drama Akustika je odprla vrata Drame ob nedeljah. Praznovali smo že petdeseti koncert. Laboratorij in Čakajoč Supermana sta privabila mnoge ustvarjalce, ki začenjajo svojo pot in imajo možnost preizkušanja novih žanrov. Pa še Drama Festival, ki letos poteka že četrto leto. Gre za pregledni festival ob koncu sezone, ki je sestavljen iz predstav naših partnerjev. Po zgledu večjih festivalov pa skrbi tudi za živahno obfestivalsko dogajanje. Skratka, veliko dodatnih dejavnosti, ki so vse namenjene odpiranju vrat naše stare hiše. Kar se mi zdi najbolj pomembno, pa je, da se sčasoma lahko spremenijo tudi v drugačno obliko in vsebino."
Najhujše ni, če ni odobravano, ampak če ni prav prebrano
Zmeraj pred kritiki zagovarjate avtonomnost vseh gledaliških ustvarjalcev, na primeru Lorencijevega Ubuja se je izrazito pokazalo, kako stojite za svojo ustvarjalno ekipo.
"Vsi v gledališču delamo skrajno iskreno in tudi prizadeto in najhujše je, če kaj ne da ni odobravano, ampak da sporočilo, ki je bilo poslano, sploh ni bilo prav prebrano. Kadar se odpravimo na predstavo s predsodkom, kar je pri nas navada, je seveda recepcija zamegljena. Velikokrat se da slišati famozni 'že spet ta in ta', 'že spet isto'. Od tukaj naprej je stvar zapečatena. Gledališče ni merljiva kategorija in vsako stvar lahko kritiziramo in obračamo po mili volj. Enkrat za, drugič proti. Gledališko delo je občutljivo še zato, ker so po novem vsi lahko arbitri. Navadili smo se, da vse izhaja z osebnega stališča, ki je ponavadi zelo indoktrinirano z okoljem in družbo. Poznamo se in preveč nas je na istem terenu, zato smo žolčna, velikokrat sovražna konkurenca.
Takoj ko prestopimo mejo, je slika precej drugačna. Trenutna kritika velikokrat ne daje inputa za boljše delo, ampak povzroča nezadovoljstvo. Velikokrat ostane na ravni 'ni mi všeč' ali 'je mi všeč'. O igralcih ni več besede. Ne razumem, da kritik po dveh urah predstave ne opazi, da so bili na odru v resnici samo igralci in nekaj scenografije."
Kaj pa pravite o nemoči dobiti človeka za vodenje festivala Borštnikovo srečanje? Politikov je čedalje manj v teatru in vse bolj so glasni pri kadrovanju na vodilna mesta v teatru. Kako se je vas dotaknila politika pri imenovanju?
"Imam zelo hecno zgodbo. Poklical me je Aleksander Zorn, zelo sem se branil. Že enkrat prej so me vabili, a sem rekel, da sem premlad. Potem sem sprejel, Janševa vlada je padla in potrdil me je minister Uroš Grilc, kar pomeni, da sem žegnan z leve in desne. S politiko se resnično ne identificiram in v teatru tega res ne bi smelo biti. Če uporabimo zguljeno metaforo, je teater zrcalo časa, dobe in prostora. In če želiš biti zrcalo, ne smeš biti ukrivljeno.
Ne želim komentirati zgodbe o Borštnikovem srečanju. Vse, kar vem, je iz časopisov in glede odnosa do poročil imam zategnjeno zavoro. Če se bo politika preveč vmešavala, ne bo zdravo. Škoda bi bilo, da bi bil festival zaradi zamenjave ogrožen. Kako bo deloval? Bo še naprej mednaroden? Bo bolj občinski, bolj slovenskogledališki? Festival je nastal kot srečanje slovenskih gledališč in je takrat zelo živel z Mariborom. Še na akademiji smo se hecali, da gremo na festival kostanja in mošta. Bil je ob ravno pravem času. No, tudi takrat je nastal in potem deloval z veliko vnemo in zanosom snovalcev. Vsaka stvar ima svoj čas in neumno je primerjati tako oddaljena obdobja. Modernizacija festivala je bila gotovo potrebna, ne vem pa, ali je bilo to vsem všeč.
Eno pripombo bi pa vendarle imel o zadnjih letih festivala. Vsako leto nam je bilo sporočeno, da je naš teater v krizi in da se bo treba poboljšati. Enostavno in ex cathedra sporočeno. Čudno je, ko po takem sporočilu greš na kak ugleden festival in dobiš vse nagrade ali pa ovacije. Iliada recimo je bila na Poljskem v ostri mednarodni konkurenci z mnogimi velikani evropskega teatra in je pobrala vse nagrade. Ko smo bili v Bogoti, smo igrali razprodano predstavo Fausta petkrat v njihovi največji dvorani. Zraven je bil Ostermayer s svojo predstavo v istih večerih kot mi in je v dvorani z 800 sedeži sedelo 150 ljudi. Pandurjev Faust seveda ni bil niti slučajno na Borštniku. Včasih imam občutek, da se je vse obrnilo na glavo. Rumeni tisk, iz katerega smo se včasih norčevali, je trenutno najbolj dobronameren. Dobronamernosti pa nam ne bi smelo zmanjkati, če mislimo bivati skupaj."
