Marko Crnkovič
Ko sva bila s poznejšim ministrom za finance Janezom Šušteršičem približno pol mlajša kot danes, je pisal kolumno za Razglede. Bil je prvi ekonomist, ki sem ga štekal, kaj piše. Stalni naslov njegove kolumne je bil -nomija in -logija. Točno tako. Izmislil sem si ga zato, ker imata besedi "ekonomija" in "ekologija" etimološko gledano eno in isto predpono. Eko- prihaja iz grške besede "oikos", ki lahko pomeni družino, družinsko lastnino in hišo, v kateri družina živi.
Kam so šle vse zelene rožice?
To omenjam, ker ekonomija in ekologija danes nimata več dosti skupnega. Kot da se izključujeta. Še posebej v Sloveniji.
Ko sem te dni spremljal ekološke debate o vrhniškem požaru v Kemisu - Magna Steyr pa je zadnje čase tema stalnica -, mi je prišlo na misel, da se v Sloveniji zato tako malo brigamo za okolje, ker nimamo ekološke stranke. Stranke Zelenih.
Kruta pomota. Seveda jo imamo. Formalno še obstaja, vendar zanjo sploh ne vemo. Ker so izvenparlamentarna, marginalna stranka. Zelenih Slovenije nikjer ni. Kot da jih ni.
Kljub temu pa gre za isto, tako rekoč originalno stranko, ki je bila po uvedbi strankarske demokracije ustanovljena kot ena prvih in je na prvih "parlamentarnih" volitvah (v tedanji družbenopolitični zbor skupščine Socialistične republike Slovenije) 8. aprila 1990 dosegla tudi za današnje pojme zavidljivih 8,8 % glasov in si priborila 8 poslanskih sedežev (od 80).
Disclaimer
Zeleni Slovenije so bili edina stranka, katere član sem kdaj bil. Ne vem, kaj mi je bilo in zakaj sem se sploh hotel nekam včlaniti. V stare stranke niti slučajno, v nove pa še manj. Verjetno so se mi Zeleni zdeli še najbolj civilni. Pred volitvami me je celo klical Peter Jamnikar in me nagovarjal, da bi kandidiral. Ker pa sem že bil novinar, sem se mu zahvalil. Rekoč, da mi poklic ne dovoljuje aktivne udeležbe.
Fasada odgovornosti
Zaton in malodane izginotje zelenih, ekoloških strank kot strank ni slovenska posebnost. Gre za evropski fenomen. Zeleni kot politična opcija so v svojih zlatih časih od 60. in 80. let prejšnjega stoletja verjetno opravili svoje - namreč ljudem vcepili zavest, da je čisto okolje pomembno - in se razkrojili oziroma prelevili v množice nevladnih in civilnodružbenih organizacij in skupin pritiska. Tudi (in celo) v Sloveniji.
V Sloveniji pa je problem, da je ekologija - kljub nespornemu napredku glede dejanske skrbi za okolje - še vedno za marsikoga nebodigatreba. Ekologija je v Sloveniji včasih samo fasada za ponarejeno posodobljeno obliko tako imenovane družbene odgovornosti.
Še več! Ne slepimo se. Konflikt med ekonomijo in ekologijo je še vedno prisoten in vedno bo. Povsod. Vsaj latentno. Poglejte samo kolobocije in kupčkanja v zvezi s Kjotskim protokolom in Pariškim sporazumom in backlash, ki ga pod krinko regeneracije ameriškega gospodarstva forsira Trump.
Gredice in grmički, potočki in ponirki
In ko v svetu že prihaja do reakcije na marsikdaj zaviralno obzirnost do okolja, pa se v Sloveniji delamo, kot da glede tega nikoli nismo nič zamudili. In da si lahko tudi mi, na tem našem ekološko občutljivem vrtičku, kjer sta nam vsaka gredica in grmiček, vsak potoček in ponirek naravnost pred nosom, pogledamo skozi prste.
Ne da nas ne bi brigalo okolje. Seveda nas. Bolj gre za to, da se ne more nič zgoditi. Da svinjarija ne bo puščala, da ne bo nikoli nič šlo v zrak (ali vsaj ne preveč), da ne bo nikoli nič zgorelo ali eksplodiralo. Da je dovolj, da ločujemo te butaste odpadke. Ker po drugi strani blokiramo gradnje vetrnih elektrarn. Ker imamo močen ornitološki lobi. Ker imamo cel kup predpisov, ki hromijo gospodarski in tehnični razvoj - pa ne samo ali celo sploh ne zaradi okoljskih pomislekov.
Kar zadeva ekologijo, v Sloveniji tehtamo predpise in se pretvarjamo, da si lahko privoščimo onesnaževalno rizične zadeve kot Kemis ali Magna Steyr v naseljih ali blizu njih. Ker eh, saj se ne bo nič zgodilo. Ker eh, saj ljudje samo težijo.
Iz Zelenih se nisem nikoli formalno izpisal. Bog ve, ali nisem še danes njihov član. No, nič hudega, če sem.
