Tri razpise, v katerih je za čebelarje na voljo dobrih 383 tisoč evrov nepovratnih sredstev, je pravkar objavilo ministrstvo za kmetijstvo. Ministrstvo za čebelarstvo namenja kar precej denarja in ga spodbuja, ker se Slovenija s to tradicionalno dejavnostjo promovira na globalni ravni in ker lahko čebelarstvo - v povezavi s turizmom, gostinstvom in zdravilstvom - ponuja vse več poslovnih priložnosti. Hkrati so čebele nepogrešljive pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varovanju okolja.
V Sloveniji je registriranih dvanajst tisoč čebelnjakov, čebelarjev je po podatkih čebelarske zveze deset tisoč. Slovenski čebelarji v povprečju čebelarijo s po 16 panji čebel. Slovenija je najbolj čebelarska država v EU, ima skoraj pet čebelarjev na 1000 prebivalcev. Več kot 130 čebelarskih društev je skupaj s čebelarsko zvezo v petek organiziralo dan odprtih vrat, predstavili so čebelarsko dejavnost, prikazali postopke pridobivanja medu, razložili, zakaj so čebele pomembne opraševalke v kmetijstvu.
V Sloveniji imamo večinoma manjše ljubiteljske čebelarje, ki so precej enakomerno porazdeljeni po državi. Zato ne poznamo večjih prevozov čebel do poljščin, ki jih je treba oprašiti in oploditi. Kmetom, zlasti sadjarjem, čebel ni treba - tako kot v ZDA ali Nemčiji - najemati in za opraševanje plačevati.
Vrednost opraševanja do 30-krat večja kot vrednost čebeljih izdelkov
Čebele so najbolj pomembne za opraševanje sadnega drevja, na katerem oprašijo 70 do 80 odstotkov cvetov. Za kakovostno in pravočasno oploditev enega hektara sadnega drevja so potrebne dve do tri čebelje družine, v intenzivnih nasadih jabolk tri do štiri družine na hektar, pri nasadih hrušk, višenj in češenj pa šest do osem čebeljih družin na hektar. Za oploditev hektara oljne ogrščice, ajde, sončnic, kumaric pa je potrebnih tudi do deset čebeljih družin.
"Vrednost opraševanja je po različnih strokovnih virih 15- do 30-krat večja, kot je vrednost vseh čebeljih pridelkov skupaj. Zato je med koristmi, ki jih imamo od čebel, brez dvoma na prvem mestu ekonomski pomen opraševanja kmetijskih kultur," navajajo pri Čebelarski zvezi Slovenije.
Glavno pašo sicer čebelam ponujajo gozdovi. Ker nekatere pomembne medonosne drevesne vrste zaradi onesnaževanja in zaradi klimatskih sprememb umirajo, na primer smreka v nižinskih gozdovih, jih je nujno treba nadomestiti z drugimi, ki so bolj odporne in prav tako pomembne za čebele. To so vrbe, beli javor, ostrolistni javor, maklen, jesen, jerebika, brek, divja češnja, lipa, lipovec in pravi kostanj, razlagajo pri čebelarski zvezi. Državljani pa pašo za čebele in druge žuželke lahko zagotovijo s sajenjem medovitih rastlin, zlasti avtohtonih. Na čebelarski zvezi jih pozivajo, naj jih sadijo na vrtovih, v okolici hiš, na balkonih in javnih površinah.
Vse večji trend je postavljanje čebelnjakov v mestih, recimo na terasah blokov, hotelov, podjetij. To je tako imenovano urbano čebelarstvo, ki je prišlo k nam iz tujine. K promociji čebel in čebelarstva oziroma medu v Sloveniji vsekakor sodi tradicionalni slovenski zajtrk. To je projekt, s katerim obeležujemo dan slovenske hrane. Organizirajo ga v osnovnih šolah, javnih zavodih in tudi v nekaterih podjetjih.
Čebelarski turizem postaja vse bolj razširjen prek čebelarskih poti po vsej Sloveniji, v povezavi z zdraviliškim turizmom pa tudi prek strokovnega sodelovanja slovenskih čebelarjev s čebelarji iz tujine. Za zdravljenje oziroma apiterapijo se uporablja pet čebeljih pridelkov; čebelji strup, cvetni prah, neobdelani med, matični mleček in propolis ali čebelja smola. Ti izdelki se uporabljajo v zdravilstvu in kot dopolnilo uradni medicini. Ponekod v tujini je zdravljenje s čebeljimi izdelki del uradne medicine.
Afera je, če že ne zdravju, škodila vsaj ugledu slovenskega medu
Vse bolj se zavedamo pomena čebel za pridelavo hrane in ohranitev biotske raznovrstnosti, hkrati pa so čebele tudi vedno bolj ogrožene. Čebelarska zveza meni, da bi čebelo morali nujno razglasiti za ogroženo živalsko vrsto in sprejeti vse potrebne ukrepe za njeno zaščito. Sprejeti bi morali tudi zakonodajo za spodbujanje sajenja avtohtonih medovitih rastlin, ki bodo čebelam omogočile pašo, v državi pa bomo tako ohranjali biotsko raznovrstnost in avtohtone rastline.
Poleg pesticidov, ki jih uporabljajo kmetje za zatiranje plevela in škodljivcev, čebele ogrožajo tudi številne bolezni. Med njimi je ena najbolj trdovratnih varoza. Ta zajedalska bolezen je bila vzrok za eno največjih afer na področju čebelarstva v Sloveniji. Leta 2015 so inšpektorji v čebelarstvu Debevec na Vrhniki odkrili nelegalne pripravke za zatiranje zajedavca. Vrhniški čebelar je sporni pripravek, ki ga je sam izdeloval in za katerega je trdil, da je naravno sredstvo, narejeno na osnovi rastlinskega izvlečka, pod mizo prodajal več kot deset let. Ko so mu inšpektorji sporni pripravek zasegli in ga analizirali, so ugotovili, da vsebuje tri strupene snovi, ko so v EU prepovedane. Slovenski med je tako dobil pečat, da ni zdrav. Afera se je polegla šele čez nekaj mesecev, čeprav so na upravi za varno hrano potrošnikom zatrjevali, da je slovenski med, ki je na prodaj na uradnih mestih, varen.
Zaradi nejasnosti pristojnih pri pojasnjevanju, kaj so odkrili glede uporabe spornega pripravka in tudi glede varnosti medu, je nastala precejšnja škoda. Če hoče Slovenija čebelarstvo in čebele ter med predstavljati doma in v tujini kot nekaj koristnega in dobrega - pa tudi kot poslovno priložnost - bodo morali pristojni državni organi ob morebitnih novih odkritjih kakršnih koli kršitev, še posebej, če so te povezane z varnostjo uporabe medu in drugih čebeljih izdelkov, ravnati veliko bolj preudarno. Nikakor se ne bodo več smeli zapletati z izjavami, ki so zavajajoče za potrošnika, da ta potem ne more jasno vedeti, ali je njegovo zdravje ogroženo ali ne.
