Našobljene ustnice, (pre)globok pogled v dekolte, nekoliko višje dvignjena kamera telefona, da skrije podbradek, narejen nasmeh in stisk, s katerim je ujeta (ne)realna podoba trenutka, ki še v isti minuti roma na socialna omrežja. Socialna omrežja se te dni šibijo od takšnih in drugačnih fotografij tipa selfi, ki v nas zrejo že v najzgodnejših urah. Kolegica ob kuhanju jutranje kave s popolnim make-upom (ki si ga meni ne uspe napackati v takšni meri do večera) sporoča "oh, spet je jutro". Druga s še popolnejše namazanimi očmi zre v fotoaparat iz fitnes dvorane, rekoč: "Smo že pridno delali." (Hm, a se samo jaz potim v fitnesu ali pa res nimam prave maskare?) Selfiji se stopnjuje vse do kosila, ko je lonec z govejo juho iz vrečke potisnjen za smejoč se obraz, z napisom "popolna gospodinja". Z zatonom sonca in višanjem etanola v krvi se njihovo število še poveča. Selfiji se množijo kot jurčki na Smrekovcu po nevihti. Z retuširanjem so celo tako drugačni, da sem dobrega prijatelja pred nekaj dnevi naivno vprašala, ali ima novo, ko sem njegovo boljšo polovico po nekaj mesecih sledenja po socialnih omrežjih videla v živo.
A če smo čisto iskreni - vsak je že kdaj pritisnil na sprožilec in ujel v trenutnem navdihu samega sebe, ker ni bilo primerne osebe, ki bi pomagala s portretom. Ali pa je preprosto želel ujeti trenutek. Nja, še moja profilka na facebooku, v "knjigi obrazov" je selfi ali sebek, kot so ga malce okorno poimenovalni domači jezikoslovci. Vendar se zdi, da so selfiji prerasli meje dobrega okusa in postali sinonim obstoja v sodobni družbi. Zdijo se kot najnovejši hit samopromocije in izkazovanja lažne samozavesti, ki je že davno presegel prehodni fenomen avtoportretiranja. Jasno so zabrisali meje med zasebnim in javnim, predvsem pa meje med okusnim, dopustnim in neprimernim. Zakaj bi mene na primer zanimal selfi kolegice, na katerem je v prvem planu pravzaprav za nekaj številk premajhen nov modrček kopalk, ki več razkriva kot odkriva?
Selfi zagotovo ni več nova beseda. Prvič je bila beseda lansirana na medmrežje 13. septembra 2002, ko je opiti študent Karl Kruszelnicki na avstralskem forumu pojasnil svojo slabo kvaliteto fotografije z besedami "Sorry, it was a selfie". Njegova fotografija je prikazovala bojne rane, ki so nastale ob padcu po stopnicah na prijateljevi zabavi za 21. rojstni dan. Njegovo popularizacijo je nato nadaljeval italijanski medijec Alberto Frigo, ki je začel leta 2003 pospešeno objavljati fotografije samega sebe, posnete z zornega kota "njegove desne roke". Pravi razvoj pa gre brez dvoma pripisati Sony Ericssonu, ki je s serijo Z1010 mobilnih telefonov omogočil tako imenovano "front facing" kamero, ki je olajšala snemanje selfijev. Leta 2011 se je beseda prvič pojavila kot zaznamek instagrama v Avstraliji, do konca leta 2012 pa je dve tretjini avstralskih žensk imelo na facebooku vsaj eno tovrstno fotografijo. Popularnost besede je rasla, leta 2013 so jo avtorji Oxford Dictionaries izbrali za "svetovno besedo leta". Slovenski izraz niha nekje med neposrečenim prevodom selfi ali sebek, ki pravzaprav pogovorno opredeljuje fotografijo samega sebe, navadno posneto s pametnim telefonom ali spletno kamero in potem objavljeno na katerem izmed družabnih spletnih omrežij. Leta 2014 je bilo ocenjeno, da naj bi bilo tedensko naloženih 17 milijonov selfijev na socialna omrežja, kar je skupno približno 884 milijonov letno, vendar je Google lani objavil, da je imel samo v letu 2016 na svojih strežnikih kar 24 bilijonov selfijev. Povprečna starost "selfijašev" je ocenjena na 23,7 leta, 30 odstotkov selfijev pa posnamejo ljudje med 18. in 25. letom. Povprečno število selfijev med najstniki je 87 na dan, od tega jih javno objavijo 10 do 12 odstotkov. Kraj z največ posnetimi selfiji na instagramu je Makati na Flipinih, sledi New York, na facebooku London. Ženske objavljajo selfije devetkrat pogosteje kot moški, 48 odstotkov selfijev je deljenih na spletni strani Facebook, sledijo WhatsApp, Instagram, Snapchat. Kar 30 odstotkov svetovne internetne baze je bilo ustvarjene v zadnjih dveh letih in več kot 54 odstotkov tega sestavljajo selfiji.
Ob tako evidentnem porastu tovrstnih fotografij se zdi, da smo se ujeli v narcistično epidemijo sodobne kulture, v potrebo po odobravanju in potrditvi okolice. Po mnenju sodobnih socioantropologov so novodobni narcisi tako obsedeni s samopodobo in samorealizacijo, da so že davno opustili kolektivizem, ponotranjeno protestantsko etiko in lastne smernice. Zdi se, da je njihova odvisnost premosorazmerna s potrditvijo ljudi in njihovih všečkov na socialnih omrežjih. Kljub vsemu pa obstaja vprašanje, ali so selfiji res odraz narcisizma ali morda globljega problema naše družbe. Že ameriški zgodovinar in družboslovec Christopher Lash je jasno poudaril, da gre v sodobni družbi pravzaprav za kulturo narcisizma, ki je skorajda nujen družbeni, psihološki in kulturni protipol v razvoju kapitalizma. Splošna permisivnost, izguba avtoritet, glorifikacija zvezdnikov in medijsko delovanje tako tvorijo osnovo sodobne družbe, ki preprosto temelji na številu všečkov socialnih omrežij, saj je to edini jezik, ki ga sodobna mladina razume. Kontradiktornost osvobajanja iz prijema tradicionalne družbe je tako rezultirala v nesluten razvoj narcisizma, ki ga je s predavanji o samoaktualizaciji pravzaprav začel leta 1960 angleški pisatelj in filozof Aldous Huxley. Seciranje samoaktualizacije kot enega izmed vrhov Maslowove piramide pravzaprav pokaže, da je ta pomembno povezana tudi z empatijo do sočloveka. Vendar je samoaktualizacijo težko doseči, saj zahteva precejšnjo strogost in nepopustljivost do samega sebe, kar pa je bistveno težje kot samozavest, ki je na tej isti piramidi pravzaprav pri dnu. In že nekje od dobe Woodstocka in z rojstvom prve tračarske revije People (1974) se je skladno z razvojem medijev popularizirala samozavest z nasveti, brošurami in začetki glorifikacije zvezdniškega življenja. Samoaktualizacija je bila pozabljenja, izpodrinila jo je potreba po samozavesti, vsaj navzven. Meje je nato še dodatno zabrisala televizija z resničnostnimi šovi, ki so preplavili svet med letoma 1992 in 1994, nevzdržen razvoj interneta v novem tisočletju pa je ponesel vse v neslutene višave.
Socialna omrežja so tako željo po fizičnem stiku abstrahirala do te mere, da je stik izgubil pomen, ki smo ga navajeni v realnem svetu. Potreba po idealizaciji lastne podobe se je rodila iz medijskega bombardiranja s kahektičnimi, torej anoreksičnimi, operiranimi in retuširanimi blondinkami s pobeljenimi zobmi, modrimi lečami in peroksidnimi lasmi, kar je postal sinonim popolnosti. Čeprav me zanima, kako bi takšna "popolna" ženska z nekajcentimetrskimi zmanikiranimi nohti v realnem življenju skuhala kosilo, na takšnih štiklih tekla po mestu za otrokom ali pa preprosto konkurirala vsem zahtevam sodobnega sveta. Selfiji (in možnost retuša) zabrišejo mejo med realnostjo in "imaginarnim" jazom ter nas tako približajo abstrahiranim medijskim idealom. Ko opazujemo svojo zrcalno sliko, si dejansko lahko predstavljamo, kakšni smo v interakciji z drugimi ljudmi. In ko se selfi objavi, se z njim preprosto mora nekaj zgoditi. Majhno število všečkov zamaje našo samopodobo, poraja kup vprašanj. Večje število boža naš ego. Po eni strani si želimo ujeti trenutek časa, po drugi strani pa si želimo, da lažejo in da na njih izgledamo bolje kot v resnici. Z instantizirano vizualizacijo tako želimo svetu sporočati, kje smo, kaj počnemo, kako smo oblečeni in kako se počutimo. Za prizmo filtrov in retušev skrijemo gubice, štrleče kodre in morda nekaj kilogramov. Odmaknemo se od resničnosti in začnemo ustvarjati lastno iluzijo.
Še dobro, da moj telefon razen funkcije black-and-white druge retuše ne premore, za selfie stick ni prostora v že tako prenapolnjeni torbici, dekolte pa fizično ne more zavzeti 80 odstotkov slike. Časovna stiska (in pomanjkanje baterije) pa mi selfije onemogoči že nekje okrog poldneva. Tako da (za zdaj) živim v prepričanju, da še nisem povsem okužena. In me moji prijatelji in znanci prepoznajo na sliki. Kot na kavi v mestu. Toda kje je meja, ko je sebek še odraz nas samih, in ne retuširana podoba nekoga, ki ga naši prijatelji ne bodo nikoli spoznali, saj preprosto ne obstaja? Kje je meja, ko svojo zasebnost ohranimo zasebno in intimo razgalimo pred širnim svetom?
Še ena zahodnjaška fora, ki jo slovenclni takoj zagrabimo.
Moram pa rect, da zelo rada berem zadnje case to gospodicno, ki zelo dobro neke podatke zavije v aktualne teme.