Umetnostna galerija Maribor je v opusu Avgusta Demšarja že bila dogajalni prostor, še več, bila je tudi prizorišče umora. Le da si je takrat še sveži avtor ni drznil imenovati "s pravim imenom". Vseeno pa je v Retrospektivi, drugem od šestih primerov inšpektorja Vrenka, njene prostore natančno opisal. Tam so (pozor, kvarnik!, a za knjigo iz leta 2008 to ni tak greh), če se prav spomnimo, vsega kriva dela Marca Chagalla. Potem je sledilo še enajst kriminalnih romanov, v katerih so ljudje morili po navadi iz manj umetniških razlogov.
Štirinajsta knjiga Avgusta Demšarja nosi naslov po zelo znameniti sliki oziroma nosi tak naslov kot znamenita slika: Zadnja večerja. In prva predstavitev je bila v soboto popoldan – v Umetnostni galeriji Maribor. Publike je bilo za čisto nabito veliko dvorano. Predstavitve knjig Avgusta Demšarja so vedno dobro obiskane, tokrat pa se je oboževalcem detektivskega opusa Avgusta Demšarja pridružilo še precej profesionalnih kolegov avtorja opusa, docenta za likovno didaktiko na Oddelku za predšolsko vzgojo Pedagoške fakultete Maribor dr. Tomaža Zupančiča. V pogovoru z urednico založbe Pivec Zalo Stanonik sta prišla do besede Demšar in Zupančič, oba imata tokrat tremo pred bralci, eden najbrž bolj pred bralci kriminalk, drugi pa pred poznavalci likovne umetnosti.
Kustosinja Umetnostne galerije Maribor Brigita Strnad je najprej predstavila galerijo, specialno postavitev Stalne zbirke Spekter 70+ in detektivsko motrila eno od del na razstavi, zgodnjo sliko Zmaga Jeraja iz leta 1967 s črnim psom. Motiv psa je bil namreč dobra iztočnica za avtorjevo predstavitev geneze zbirke "likovnih krimi kratkih zgodb". Napisale so se v bližnji preteklosti, njihovi zametki pa segajo v leto 1996, natančneje v 10. julij tega leta, ko je Zupančič na Manifesti I v Rotterdamu vstopil v instalacijo Olega Kulika Pes Pavlova. Avtorja takrat več ni bilo v prostoru, performansi so se dogajali že prej, vendar je Zupančiča tesnobna atmosfera prevzela. Kulik ga je s svojimi "zavestnimi izpadi iz človeškega obzorja na vse štiri" prvi na pretresljiv način soočil s kritiko antropocentrizma in mu približal ideje zoocentrizma, po katerem je človek del narave, ne pa njeno merilo. Zupančič je uporabil analogijo s krščansko vero: sam je postal vernik Olega Kulika, ki je, s tem da se je ponižal v psa, prevzel grehe antropocentrizma. No, ta Kulikov performans je izhodišče ene od devetih kriminalnih likovnih zgodb, pa tudi drugih osem se naplete okoli kakšnega sodobnega likovnega dela oziroma konceptualne prakse. Zupančič je njihov poznavalec in ljubitelj, a seveda v zgodbah ne teži s teorijo. Če bi hotel to, bi napisal učbenik, ne pa leposlovnega dela. Je pa na koncu knjige vsaki zgodbi dodana daljša opomba z deskripcijo in elementarno razlago izhodiščnega dela ter QR-kodo, ki bralce pripelje do posnetkov del.
Umori, napleteni okoli sodobnih konceptualnih praks
In kje je torej tukaj kriminal? Umetniške prakse postanejo izhodišče za zločin. "Galerije, cerkve, ulice in zasebni prostori postanejo prizorišča, na katerih se soočijo svoboda umetniškega izraza, osebne travme in temne sence kolektivnih prepričanj. Demšar s kirurško natančnostjo razgali mehanizme moči, hinavščino družbene elite, manipulacijo z etiko ter vprašanje, kjer se konča provokacija in začne odgovornost," piše na platnici knjige. Mojca Pišek, ki je napisala spremno besedo, v kateri je analizirala tudi cel Demšarjev detektivski opus, zapiše: "Tako se zastavlja še zadnje vprašanje v tej kriminalni uganki: Zakaj se je Demšar za svoj veliki literarni eksperiment odločil, da tako neizprosno poveže vprašanja sodobne umetnosti z umori, ki se odvijejo v vsaki od devetih zgodb (v Pasjem srcu ostaja zgolj nakazan)? Morda zato, da bi se bralec malce nasmejal ob umetnikih, galeristih in kritikih, katerih idej večinoma ne razume, četudi ali prav zato, ker so iz razstave v razstavo bolj radikalne, provokativne in škandalozne. Morda pa bolj zato, da bi se bralec nasmejal sebi, ker še naprej hodi na odprtja in vedno ostane do kanapejev. Na osnovi indicev, in ker avtor nima alibija, ima pa motiv in imel je priložnost, intuitivno sklepam, da se je za svoj drzni poskus odločil zato, da bi še enkrat pokazal, da je tudi iz umora z dovolj dobrim konceptom in izbranim jezikom mogoče napraviti umetnost."
Izbrana sodobna umetnost ni slovenska, se pa zgodbe dogajajo "med Slovenci", v eni srečamo celo kriminalista, ki ga že poznamo iz Demšarjevega opusa, je namignil avtor na predstavitvi. Mojca Pišek pa je zapisala še, da se Zadnja večerja kot konceptualna zbirka kratkih zgodb ne bi mogla bolj razlikovati od svojih predhodnic in predstavlja popolno noviteto v avtorjevem opusu. Vendar novost očitno ne bo postala nova smer. Zadnja večerja tudi nikakor nima namena biti zadnja knjiga, nova že nastaja, in spet bo osrečila ljubitelje klasičnih kriminalk Avgusta Demšarja – to bo namreč novi primer inšpektorja Vrenka.
Dve veliki ljubezni
"V bistvu ne vem, zakaj je moralo miniti skoraj dvajset let, preden sem prišel na idejo, da bi pri pisanju združil dve svoji veliki ljubezni, to sta obsedenost s kriminalnim žanrom in navdušenje nad konceptualnimi praksami sodobne vizualne umetnosti. Morda zato, ker se s slednjim ukvarjam poklicno, literaturo pa jemljem kot otrok svobode na drugem polu svojega življenja. (…) Vsaka od zgodb je zasnovana na enem resničnem likovnem delu, ki se me je kakorkoli dotaknilo, se zasidralo v mojem spominu, mi dalo misliti in spremenilo moj pogled na svet. Vsa umetniška dela in njihovi avtorji so v likovni stroki dobro znani, v širši javnosti pa najverjetneje malo manj, zato se mi je zdelo prav, da jih na kratko predstavim. Ker pa gre v prvi vrsti še vedno za čisto literaturo, so opombe k vsaki zgodbi podane posebej na koncu knjige. Na bralcu je, da jih prebere ali pač ne. Zahvaljujem in priklanjam se vsem umetnikom, katerih dela in ideje sem uporabil v zgodbah." (iz Predgovora)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
