Twin Peaks: Naprej, v neznano

Javni odzivi na premierno predvajanje prvih epizod nove reinkarnacije Twin Peaksa so bili v minulem tednu v večji meri pozitivni, a so jih zaznamovale tudi oznake, kot so "čudaško", "srhljivo", "odtujeno", "nerazumljivo" in "počasno". Če novi Twin Peaks primerjamo s tistim iz let 1990 in 1991, je zdaj v njem vsekakor videti manj želje po všečnosti in prikupnem humorju, serija zdaj raje sloni na bolj kompleksnem pripovedovanju z mnogimi odbijajočimi vizualnimi vložki.
Seveda so ti odzivi v marsičem odvisni od tega, kaj je posameznik pričakoval od novih epizod kultne serije režiserja Davida Lyncha in scenarista Marka Frosta. Vidik, ki današnjo serijo osvetljuje z nekoliko bolj vidnega kota, je sledeči – David Lynch je v letu 2017 povsem drug režiser, kot je bil leta 1990. Pred četrt stoletja se je ameriški cineast ustvarjanja Twin Peaksa lotil na krilih velikih hollywoodskih produkcij, kakršna je Dune (1984), in pa velikega kritiškega uspeha filma Modri žamet (1986), ki mu je prinesel drugo nominacijo za oskarja za najboljšo režijo v karieri. Drugače povedano: prvi Twin Peaks je Lynch ustvarjal z zavestjo, da je potrebno z gledalcem nenehno komunicirati, mu ugajati in naslavljati njegovo čustveno plat, če želi film zares uspeti.
Nekje sredi 90. let, nekaj let po koncu prvega Twin Peaksa, pa je Lynch že začel jadrati stran od te miselnosti. S filmom Izgubljena cesta (1997) je prvič zares zmedel in odtujil gledalce, Mulholland Dr. (2001) pa danes nasploh vidimo kot labodji spev Hollywoodu in njegovim zahtevam po nenehnem ugajanju. V svojem nasploh zadnjem celovečercu Notranje zadeve (2006) je Lynch že pokazal izrazito abstrakten obraz, ki ga je nato nadaljeval v svojih manj odmevnejših projektih v zadnjem desetletju.
Iz te perspektive torej nikoli zares ni bilo verjetno, da bi Twin Peaks ponovno zaživel v enaki podobi kot pred 26 leti. Očitno je, da je srž konflikta med Lynchem in televizijsko hišo Showtime, ki je pred dvema letoma skorajda ustavil nastajanje serije, ležal ravno v tej točki. Prvi deli tretje sezone nam namreč kažejo, da se režiser preprosto ni želel predati aktualnim trendom v televizijskem pripovedovanju, ki sledijo zahtevam širokega občinstva, temveč je želel še naprej slediti svojim artističnim vzgibom iz zadnjih let. Zato zdaj gledamo dolge, desetminutne prizore, v katerih (nekdanji) detektiv Dale Cooper tava v bizarnem vmesnem svetu fizičnega in duhovnega sveta, in pa nasploh skrajno počasno tempiranje prizorov, kakršni so v popularnem televizijskem diskurzu popolnoma nesprejemljivi. In to še preden sploh začnemo omenjati groteskne vložke Lyncha, ki obenem aludirajo na njegove zgodnje kratke filme in na njegov prvenec Eraserhead (1977).
Omenjeni konflikt glede proračuna serije je več kot očitno pripeljal do nekaterih kompromisov. Črna koča (The Black Lodge), ena ključnih lokacij serije, je za razliko od sijajne osvetljave in ikonične razporeditve dekorjev izpred 26 let zdaj v celoti poustvarjena digitalno, kar ji jemlje nekaj tiste izvirne shrljivosti in prepričljivosti. Pa tudi drugod digitalni učinki preprosto niso na nivoju tako težko pričakovanega izdelka. A te pomanjkljivosti ne izničijo tistega največjega dosežka nove reinkarnacije Twin Peaksa: da v času, ko noben mejnik popularne kulture iz minulega stoletja ni več varen pred adaptacijami, nadaljevanji in preddeli, Lynch in Frost nista podlegla nostalgičnemu vračanju v preteklost, temveč sta ustvarila serijo, ki to preteklost priznava, a v svojem jedru koraka naprej, v neznano. Twin Peaks ni prišel nazaj zaradi dobička. Pred sabo imamo neokrnjeno avtorsko delo režiserja in njegovega scenarista, ki iščeta nove poti v svojem filmskem ustvarjanju.
Tisto, kar je pri tem najbolj vznemirljivo, je to, da avtorja tudi gledalce puščata v negotovosti, v katero smer serija gre. V prvih štirih epizodah smo gledali Twin Peaks, ki nenehno preseneča in intrigira, ki izvirniku dodaja povsem nove plasti v obstoječ kolaž ter še naprej razvija bogat vizualni slovar za opisovanje metafor nezavednega in duhovnega sveta.
Še več, zdi se, da je tudi v sami pripovedi na mizi večji vložek, saj spremljamo nič manj kot bitko za razum glavnega protagonista Dalea Cooperja, ki je pred 26 leti zašel pod prekletstvo zle prerokbe, njegova pot nazaj v otipljivi svet pa je težka in negotova. Čeprav je do konca serije še več kot tri četrtine poti in nas zagotovo čaka še marsikakšno presenečenje, lahko za zdaj rečemo zgolj eno. Letos bo čudaško poletje.