"V Velenju so ostali brez glave. Dobesedno. Nekdo je ponoči ugotovil, da se zgodovinske dileme najbolj učinkovito rešijo s kovinsko žago in se lotil šestmetrske figure Josipa Broza - Tita. Uvod v dogodek je bil surov, zaključek pa groteskno predvidljiv. Storilec je postal heroj. Pa ne narodni, ampak strankarski.
Politična desnica, kot bi imela tvite že vnaprej pripravljene, je pripetljaj v manj kot uri preoblikovala v naracijo o osvoboditelju, ki je storil tisto, česar oblast menda ni. 'Očistil' je prostor navlake prejšnjega režima. S tem je razumen okvir kaznivega dejanja dobil novo, bizarno etiketo. 'Dejanje demokratične higiene', kao. Izraz je na prvi pogled všečno absurden, a postane srhljivo jasen v trenutku, ko spoznamo, da naj bi higiena v tem kozmosu pomenila ureditev prostora po lastnem ideološkem okusu. V praksi bi to pomenilo: če kdo moti moj svet, mu odrežem glavo. Bronasto, seveda. Za zdaj. /.../
Ko moralni kompas začne kazati proti prtljažniku avtomobila, v katerem leži odžagana bronasta glava, potem nam ne pomaga več nobena retorika. Takrat ne govorimo več o ideološkem sporu, o razpravah o zgodovini ali kritikah preteklosti. Govorimo o trenutku, ko je nasilje postalo sredstvo argumentacije. Ostane nam le še najosnovnejše vodilo, da je kulturna dediščina branik in ne vojno polje, kjer lahko vsakdo s svojim orodjem uveljavlja lastno resnico. Če temu moralnemu kompasu dovolimo, da postane orožje, bomo hitro ostali brez vsega. Tudi brez glave. Brez razlikovanja med simbolom in sovražnikom, med kritiko in uničevanjem, med zgodovino in njeno amputacijo. In družba, ki si dopusti tak zdrs, lahko kmalu ugotovi, da rezilo, ki je danes namenjeno bronu, jutri meri v tkivo skupnosti, ki jo domnevno brani."
