Naj na začetku ponovimo: arbitražno sodišče je o meji med Slovenijo in Hrvaško odločilo dokončno in zavezujoče za obe državi. Dnevi po odločitvi tribunala so izrisali oziroma potrdili geografijo mednarodne skupnosti, ko gre za stališča do arbitražnega sporazuma in razsodbe. Sporočilo Evropske komisije in Nemčije kot ključne države v hierarhiji vpliva v EU ne pušča dvoma: naslednji korak mora biti implementacija arbitražnega sporazuma. Za tem stoji tudi Moskva, le Washington (še) vztraja pri opredelitvi, da gre za bilateralno vprašanje. Solistične akcije nekaterih ameriških diplomatov kažejo, da pod Trumpovo administracijo ni precizno artikuliranih navodil ob temah, kot so meje na Zahodnem Balkanu, istočasno pa velja spomniti, da Američani niso ravno goreči zagovorniki mednarodnega prava.
Zato Andrej Plenković sestanek z Mirom Cerarjem v Ljubljani, ki bo prihodnji teden, potrebuje precej bolj kot slovenski predsednik vlade. Ker pa prvi mož hrvaške vlade zadnje dni veliko govori o potrebnem dialogu "o odprtem mejnem vprašanju", včeraj pa je mimogrede "inštruiral" še Bruselj, da pri tem nima pristojnosti, je jasno tudi, da bo ljubljansko srečanje skušal pred EU piarovsko predstaviti kot nadaljevanje pogovorov o meji. Hrvaški politiki sta postali namreč jasni dve stvari. Prvič, arbitražna razsodba ni optimalna za nikogar, prav tako pa ne slaba za nobeno stran, o čemer neimenovani diplomatski viri hrvaškega MZZ-ja že govorijo tudi po medijih. In drugič: priznanju rešitve, kot so jo predvideli arbitri, se dolgoročno ne bo mogoče izogniti, ne nepomemben element pri tem sta tudi notranjepolitična nestabilnost in šibkost hrvaške vlade. A istočasno so nasproti domače javnosti hrvaški politiki svoje pozicije zabetonirali - spomnimo se izjave ekszunanjega ministra Stiera, da je nad saborom, ki je formalno od arbitraže odstopil po prisluškovalni aferi, le bog - in so hitre spremembe kurza nemogoče ali politično/javnomnenjsko tvegane. Nikakor ni nemogoče, da bi Hrvaška Sloveniji na neki točki ponudila nov dvostranski dogovor, ki bi bil zelo podoben arbitražni rešitvi. In bi Plenković že prihodnji teden v Ljubljani lahko testiral ta scenarij.
A glede na zgodovino slovensko-hrvaških odnosov in nenačelnih zagrebških izigravanj dogovorov, tako pri meji kot ljubljanski banki, bi bilo za Slovenijo samomorilsko vse, kar bi za milimeter odstopalo od vztrajanja, da se lahko državi pogovarjata le in samo o implementaciji razsodbe. Mehčanje stališč na srečanju Cerar-Plenković bi bilo veliko tveganje in izgubljanje prednosti, ki jo po odzivih Bruslja, Berlina, Moskve in tako naprej ima Slovenija. Včerajšnji sestanek slovenskega političnega vrha kaže, da (za zdaj) večjih razpok v nacionalni politični enotnosti pri arbitraži ni. Kljub kritikam je na tej točki tudi Janez Janša, ki sicer stopnjuje ofenzivo na aktualno vladno posadko, razorožen. Njegova druga vlada je bila namreč tista, ki je v Haag poslala memorandum, torej slovensko argumentacijo za arbitražo.
