Prilagodi pisavo:

PARIZ (OD NAŠEGA SODELAVCA)



Papež Benedikt XVI. je v ponedeljek končal svoj štiridnevni obisk v Franciji, prvega v tej državi po letu 2005. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je ob tej priložnosti sprožil novo polemiko o vlogi Katoliške cerkve v državi. Francija je leta 1905 ustavno in zakonsko uvedla ločitev Cerkve in države in priznala laičnost, kar pomeni, da nobena vera nikakor ne more posegati v javno življenje. Takrat sprejeti zakon je bil sad srditega boja med katoliki in delom francoske družbe, ki ni hotela povezave med katoliki in oblastjo. Medtem se je narava razprave spremenila, saj zdaj v Franciji živi tudi kakšnih sedem milijonov ljudi muslimanske vere oziroma nekaj več kot desetina vseh prebivalcev te države. Zato omenjeni zakon zdaj vidijo bolj kot zaščito pred vplivi katere koli vere na javne zadeve, ne le pred vplivi Katoliške cerkve.



Predsednik Sarkozy že vse od prihoda v Elizejsko palačo zahteva "pozitivno laičnost", hkrati pa je spomnil na krščanski izvor francoske države. Po njegovi sodbi bi bilo noro, če se za vere ne bi zmenili. Sarkozy je že decembra lani sprožil polemiko, ko je trdil, da ima Francija krščanske korenine: učitelj nikoli ne bi mogel opravljati istega dela kot duhovnik, ker ni daroval svojega življenja. Hkrati noče veljati za človeka ene vere. Človek, ki veruje, je človek, ki upa. V interesu francoske republike pa je, da ima veliko moških in žensk, ki upajo. Le da je Sarkozy pozabil, da je povezovanje verovanja in republike močno nezdružljivo z zakonom iz leta 1905 in z naravo francoske politične ureditve. Sočasno je papež priznal posebno navezanost Francije na vero.



Iz Sarkozyjevih izjav je mogoče razbrati, da hoče ne le drugače razlagati omenjeni zakon, marveč daje kristjanom prednost pred muslimani. Koncept pozitivne laičnosti podobno kot koncept pozitivnega priseljevanja prinaša razvrščanje prebivalcev in raznih kategorij ljudi: katolikov proti muslimanom, tistih, ki so državi potrebni, proti tistim, ki so le koristni...



Težko je razumeti Sarkozyjeve izjave o položaju Katoliške cerkve v Franciji, saj v tej državi ni prave razprave o vlogi vere v javnem življenju in nihče tudi ne zahteva soočenja s to nadvse občutljivo temo. Francoski politiki njegovega stališča niso pozdravili: socialistična opozicija kritizira njegovo politično mešanico, z njim pa ne soglaša niti vodja sredine Francois Bayrou, ki se ima za kristjana, vero pa ima za človekovo zasebno stvar. Skrajna desnica, na čelu z Jean-Marie le Penom, meni, da bi morali krščanstvo v Franciji priznati kot vodilno vero, še zlasti nasproti islamu. Tako vidimo, da je vera očitno povezana z etničnostjo državljanov, Sarkozyjeva stališča pa zato veljajo za nadvse sporna, če ne celo za nevarna. Imeti različen odnos do raznih ver bi lahko razumeli kot imeti različen odnos do ljudi različnih narodnosti.



Priznati pa je treba, da ni zmeraj lahko opredeliti zveze med Cerkvijo in javnim življenjem. Leta 2003 so sprejeli zakon o prepovedi verskih oznak v šolah in so ga celo pozdravili kot dobrodošlo pojasnitev, kaj je združljivo z duhom zakona iz leta 1905. Hkrati pa je Alzacija iz zgodovinskih razlogov edino francosko območje, kjer je Cerkev lahko politično zastopana. Vera ostaja na podeželju močno navzoča v javnem življenju: župnik je pogosto najpomembnejša vaška osebnost in povsod je mogoče videti kopico križev, ponekod visokih več kot deset metrov. Sarkozyjeve izjave o veri so zgolj dodatna napoved možnosti, da bo oživil katoliški vpliv v političnih razpravah. S tem ko predsednik govori o veri, pa prikriva druge notranje spore.

LAURENT HASSID

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 14
Povprečna ocena: 3,3

Stalna povezava (permalink):

To povezavo uporabite, kadar želite uporabiti link do tega članka
na blogih, forumih in drugih spletnih straneh.