Prilagodi pisavo:

Igor Napast

DANICA JORDANSREDNJEŠOLSKA UČITELJICA

"Če se spustimo od abstraktnih idej na ovinkasta pota človeškega početja, postane strah, še bolj kot napuh, prvi vzrok za prekletstvo." (M. Yourcenar, francoska pisateljica)



Ali si v Sloveniji resnično želimo sprememb družbenopolitičnega prostora in ekonomskega sistema v smislu večje socialne pravičnosti ali pa si mislimo, da so vsi dogodki prepleteni na najboljši možni način v "tem najboljšem od vseh mogočih svetov in vnaprej ustvarjeni harmoniji"?



Eno od možnih vprašanj na poti iskanja odgovora je, zakaj Slovenke in Slovenci na strateške pozicije oblasti ne volimo žensk. Preprosto vprašanje odpira možnost večplastnih odgovorov in izgovorov, podkrepljenih z vzorci žensk v različnih izpeljankah in konstrukcijah, ko žal ali v veselje nekaterih slovenske ženske same v ključnih situacijah izbire razvrednotijo lastni spol kot drugorazreden.



Zanimiv je vpogled v prakso skandinavskih držav. Visok odstotek žensk je na najvišjih položajih odločanja, zakonodaja spodbuja k aktivnosti starejše prebivalstvo, socialna blaginja in varnost v teh državah sta na visoki ravni, politika je stabilna.



Slovenijo so volilni rezultati izpred štirih let uvrstili med najkonservativnejše države sveta po prerazporeditvi moči družbenega in političnega življenja med obema spoloma in nič kaj ne kaže, da bi se v prihodnosti glede tega kaj spremenilo. Slovenija se uvršča med evropske države z najnižjim deležem žensk v političnem odločanju tako na voljenih kot na imenovanih položajih. Enako nizek je delež žensk na najvišjih položajih v sindikatih, organizacijah delodajalcev, visokošolskih in raziskovalnih institucijah ter drugih združenjih in nevladnih organizacijah.



Pa vendar so ženska gibanja skozi zgodovino vedno težila k pozitivnim družbenim spremembam, vključena so bila v socialna gibanja, ki so si v javnem življenju prizadevala za dvig kakovosti življenja. Omogočila so akademsko izobraževanje žensk, česar se danes mnoge univerzitetne izobraženke niti ne spomnijo več, in nasprotovala različnim oblikam diskriminacije. Perspektive ženskih gibanj so bile usmerjene v kritiko tistih družbenih struktur, ki so temeljile na politiki izključevanja. Tvegala so, da se je javno življenje zaradi globoko zakoreninjenih stereotipnih vzorcev razmišljanja mnogokrat odvračalo od pozitivnih vrednot, ki so jih izpostavljala. Mnoge borke za socialne in ženske pravice so bile zato družbeno izobčene, v skladu s takratnim prevladujočim javnim mnenjem so se preveč mešale v javne zadeve in so si to tudi zaslužile.



Danes slovenska javnost nemalokrat spregleda analitično kritično prikazovanje družbenih odnosov, nemoč nelastnikov kapitala, marginalizirajo pa se tudi ženske teme. Slovenska javnost usmerja svojo pozornost s pomočjo sredstev javnega obveščanja predvsem na manjšino lastnikov kapitala, na zakonitosti trga in tržnih vrednosti. Ženska gibanja, ki se pogostokrat prikazujejo kot partikularen interes posameznic, so predvsem za etablirani krog nezanimiva in omalovaževana in s tem izključena iz univerzalnega govora. Ženskim gibanjem iz preteklosti se izničujeta njihov pomen in domet. Politika pa ne udejanja tega, o čemer govori na deklarativni ravni.



Ženska tematika je kot politični diskurz redkokdaj vključena v šolski sistem, v medijske vsebine in v politično življenje, četudi je veliko žensk v današnjem kapitalističnem sistemu slabo plačana in izkoriščana delovna sila. V luči tržne ekonomije, ki upravlja tudi človeško blago, pa je potisnjena v devalorizirane in drugo postavljene poklice in položaje.



Začetek predvolilne tekme, ki se odraža v reprezentativnih sestavah okroglih miz, političnih debat, predstavljenih v sredstvih javnega obveščanja, se zdi kot maskulinistično zastavljen projekt. Kot horizontalno organizirana mreža moških in minimalnega števila nikakor ne naključno izbranih žensk, ki družno zasedajo različne pozicije politične in ekonomske moči ter javne sfere. Upravljajo duhovne dobrine in premoženje ter navsezadnje človeški kapital, ki je postal predmet trženja. Kako naj bi sicer marsikateri lastnik kapitala tako neznansko obogatel, če mu ne bi bila razpoložljiva cenena delovna sila, na ravni kapitalista 19. stoletja pa dopuščen odziv na tožbo zaradi neprimerne mezde: "Saj imaš delo, kaj bi še rad/-a?"



Dogaja se, da se posamezniki, ki upravljajo dobrine in premoženje, z ignoranco in s prezirom odzivajo na kritične analize življenjskih situacij proletarske javnosti, etabliranemu krogu nosilcev in redkih nosilk pozicije moči ni v interesu, da bi odpirali perspektivo spreminjanja vsakdanjega življenja in senzibilizirali javnost za problematiziranje družbenih razmer. Zdi se, da so jim dobrodošli pasivnost, nekritično potrošništvo in soglašanje s temeljnimi samoumevnostmi porazdelitve privilegijev in vzvodov moči.



Problematična vsakdanjost običajnih ljudi, blaženje bolečine zaradi eksistenčnih stisk, iskanje strategij in taktik umetnosti preživetja, je pogostokrat prepuščena dobronamernemu delovanju posameznic in posameznikov, nevladnim organizacijam, prostovoljkam in prostovoljcem, ki se sočasno ubadajo z zagatami zaradi pomanjkanja denarja, ker jim ga državne institucije vse manj namenjajo. Vse manj denarja namenjajo tudi projektom, ki so vezani na problemsko odstiranje ženskega vprašanja, kot je razvidno iz razpisa za sofinanciranje projektov 2007 Urada za enake možnosti. Celotni znesek, s katerim je Urad za enake možnosti razpolagal za vrsto prijavljenih projektov, je bil nerazumljivo skromen.



Preveč slovenskih žensk predvsem v strahu za delovna mesta in pod vplivom neokonservativnega govora postaja nemočne opazovalke družbenega dogajanja v prepričanju, da je še edina preostala pot do znosnega življenja delo brez modrovanja. Zavestno so pozabile na lastne zahteve, postale marginalne Druge in izgubile razpoznavno subjektiviteto, ker jim okoliščine niso naklonjene, da bi lahko svobodno izbirale med različnimi potmi in vrednostnimi sistemi.



"Kaj se štuliš? Ali je to tvoja skrb? Kaj za to, ali je zlo ali dobro?" je zavrnil derviš v Voltairovem Kandidu filozofa Panglossa, ko ga je ta vprašal, zakaj je na svetu toliko zla.



Večkrat smo resnično postavljeni pred dilemo, ali je smiselno za posameznika, predvsem pa za posameznico, da si razbija glavo z razmišljanjem o socialni etiki položaja žensk in se izpostavlja odzivu neprijazne javnosti, ki je nenaklonjena tovrstnim razpravam.



Nesmiselno bi pa vendar postalo smiselno, kar je na obrobju, bi lahko vstopilo v center in sprožilo zasuk, če bi aktivistične in akademske iniciative žensk izstopile iz svojih nekoliko zaprtih krogov v širšo javnost, s svojim teoretičnim in strokovnim znanjem skušale preseči razpon med normativnim in empiričnim, med teorijo in prakso, in tako globalno vplivati na razgibanost in kulturo odnosov civilne družbe, v kateri ima med drugim politika močno vlogo in pomen.

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 7
Povprečna ocena: 3,1

Stalna povezava (permalink):

To povezavo uporabite, kadar želite uporabiti link do tega članka
na blogih, forumih in drugih spletnih straneh.