Če greš po svoj sanjski poklic v London

Izdali so jo čevlji. In ne mamin sms: "Čaka vas zunaj, pred Šestico – zelo visoka, črno-belo oblečena." In res je dvajsetletna Meta Cunder iz Šmartnega pod Šmarno goro pred ljubljansko gostilno Šestica tekmovala z bližnjim drevescem, kdo bo višji. Mlado drevo zaradi korita, v katero so ga posadili, ali Meta, ker jo je od tlakovcev ločila visoka platforma, kot je pozneje zmeraj strokovno poimenovala debeli podplat iz belkaste mase, in še višji peti črnih usnjenih čevljev.

Naredi ene lepe čevlje, pa udobni naj bodo

Meta Cunder je odšla študirat v London, takoj ko je končala Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Z odliko. Vpisala se je med zlate maturantke. "Ker sem imela v osnovni šoli dobre ocene, me je vleklo na gimnazijo. Pogledat sem šla na bežigrajsko in na škofijsko. Izbrala sem škofijsko, na kateri so se šolale že moje sestrične. Bilo je super, dobila sem veliko dobrih prijateljev, navdušila me je likovna šola. Tam sem spoznala Cirila Horjaka, vašega karikaturista, ko mi je slikarka Nika Zupančič priporočila za stripe prav njega."
Fotografije nekaj parov čevljev, ki so jih naredili v nekdanjem Peku in v katerih se je navkljub visokim petam hodilo udobno, so ji izvabile iz grla le, "vse je v naklonu in v oblogah". Nato se je pohvalila. Prinesla je pokazat svoj prvi projekt. Iz škatle je vzela udobne usnjene ženske čevlje, okrašene z idrijsko čipko, za katero se je izkazalo, da očem decentno prikriva nezahteven način zapiranja čevljev. Snameš čipko, smukneš v čevelj, pritisneš čipko nazaj pa si obut. Čipko je po meri sklekljala njena babica.
Meta je tako hitela pripovedovati zgodbo svojih prvih čevljev, da sploh ni opazila, kakšno jezikovno godljo je skuhala: "Ko sem dizajnala svoj prvi čevelj, je moral biti narejen za spešl market." Vendar se je hitro vrnila k odlični slovenščini. V šoli so lahko izbirali, ali bodo čevlje naredili za slepe, za invalide, za koga, ki ima eno nogo krajšo ...
"Izbrala sem si starejše ljudi, ki jim hojo otežuje izkrivljen nožni palec oziroma Hallux valgus. Starejši so mi zmeraj govorili, naredi ene lepe čevlje, ki bodo udobni. Poučila sem se o vsem, kar sem lahko izvedela o tej nesrečni palčni kosti. Ko sem hodila po Šmartnem in delala raziskavo ter slikala noge, pa so mi povedali, da slabega pol kilometra stran izdelujejo ortopedsko obutev. Šla sem pogledat in ugotovila, da so poleg Soče pri nas oni edini, ki imajo licenco za steznike za zdravljenje skolioze in drugo, delajo pa tudi ortopedske čevlje. Vzeli so me na trimesečno prakso. Gospod Robi me je vzel skoraj za svojo. Tam sem dobila prve informacije za moj projekt in poleti naredila tudi prave ortopedske čevlje."
Ta izkušnja je Meti odprla pogled v bodočnost. "Moja kariera bi lahko šla v dve smeri: ali res v čisto nore sfere, ki bi sledile mojim idejam, po drugi strani pa se mi zdi, da na tržišču zelo primanjkuje čevljev za malo starejšo generacijo. V zahodnem svetu se prebivalstvo stara, čevlji pa so narejeni standardno in za vsa leta enako, četudi se noga z leti spreminja, tako kosti kot njena struktura. Starejši si želijo tudi udobne čevlje. Ne kupijo, kar jih stiska ali tišči. Predvsem pa si želijo nekaj, kar ni na ježka in ni samo črna kepa. V Londonu sicer opažam, da se je začela ponudba malo spreminjati, vendar je izbira za starejše še zmeraj majhna. Sicer pa to velja tudi za oblačila. Starejši potrebujejo malo drugačen kroj in tudi malo drugačne materiale, pa jim tega ne ponudijo."

Za 9000 funtov šolnine je dobila študentsko posojilo

Zdaj je Meta Cunder že drugo leto študentka oblikovanja čevljev na sloviti londonski University of the Arts, ki združuje šest fakultet. Dve sta modni. Slavna in tudi razvpita dizajnerska je Central Saint Martins, Meta pa obiskuje London College of Fashion, ki je usmerjen bolj industrijsko, a se hkrati edini posveča čevljem. Prepričana je, da je ta faks najboljši v Angliji, ki poučuje o čevljih in torbicah, tudi zato, ker je hotela študirati prav v Londonu. Zato si je že pred prvim pogovorom za sprejem na fakulteto zabila v glavo, da bo pavzirala in prišla naslednje leto spet na sprejemca, če je prvič ne bi bili sprejeli. V Angliji imajo sicer še dve drugi fakulteti, na katerih se posvečajo čevljem, le v angleškem čevljarskem centru North Hampton, podobnem našemu Tržiču, lahko vpišejo študenti tudi samo študij o usnju.
Na Metini fakulteti morajo študenti za šolnino zdaj letno plačati 9000 funtov ali 10.580 evrov, do leta 2010 je znašala 3000 funtov ali dobrih 3500 evrov."Če bi bila šolnina še zmeraj tri tisočake, bi se lahko sama zadolžila in sčasoma denar vrnila. Ker je trikrat višja, imam posojilo Student finance England. Za svoj prvi študij lahko pri njih, torej od države, dobijo posojilo vsi iz Velike Britanije in vsi iz EU. Razen Škoti, ker tudi Škoti Angležem ne dajo posojila. Za vse druge študente je študij na naši fakulteti super drag. Letos 17.900 funtov, več kot 21 tisoč evrov.Vendar šolnina ni edini izdatek, saj si moramo sami plačati tudi materiale, skicirke in podobno."
Študenti se lahko odločijo za tri- ali štiriletno izobraževanje. Meta se je odločila za tri leta šole in eno leto prakse, ali za "sendvič": dve leti učenja, eno leto prakse in še za eno leto nazaj v šolo. "Ker nimam delovnih izkušenj, bo to zame super, saj bom na praksi spoznala tiste, ki oblikovalce čevljev zaposlujejo, in si nabrala druge koristne informacije. Oddelati bom morala vsaj 30 tednov, nato bom napisala 5000 besed o svojih izkušnjah in dobila posebno diplomo. Starejši kolegi, ki diplomo že imajo, končajo le šolo, da ne izgubijo enega leta."
Vendar vse modne smeri od študentov ne zahtevajo toliko prakse, Metina kolegica, tudi Slovenka, ima na faksu za ženska oblačila le tri mesece prakse. "Slišala sem, da bodo tudi naš trisemestrski študij čez nekaj let spremenili v dvosemestrskega, saj imajo študenti težave zaradi Erasmusa, ko pa se študentske izmenjave časovno nikakor ne izidejo. Zdaj imamo pri nas dva do tri mesece študija, sledi mesec dni počitnic za novo leto, nato spet dva do tri mesece šole in mesec velikonočnih počitnic in spet dva do tri mesece, nato pa poletne počitnice. Meni se zdi to odlično, saj lahko pridem domov za cel mesec in sem res doma. Tri mesece pa garam, saj sama zmeraj ob šoli izdelam vsaj še ene svoje čevlje, ki so moj osebni projekt, torej tisto, kar res hočem."
Zadnje leto namreč Meta sodeluje z modnim oblikovalcem, ki kreira ženske obleke in je tudi študent drugega letnika. Ker je Benk Mak malo starejši, ima že nekaj zvez na modnih brveh "Z njegovo pomočjo so se moji čevlji znašli na modni reviji. Samo eni čevlji, ampak predstavljajte si rdeče škornje, ki imajo zadaj plavut, ki ob vsakem koraku zaniha ... No, jih bom kar skicirala."
V hipu je imela v rokah novinarsko beležko, škornji iz rdečega blaga so zaživeli, ker pa taft, ki se iz rdečega preliva v črno, na papirju ni prišel do izraza, je vse še opisala. S praktičnimi podrobnostmi vred, denimo, da je naredila škorenj brez opetnika, saj "moraš vedno pomisliti, da bo prav tistim z večjo ali malo manjšo nogo", pa da ima kvadratno peto, po katero greš "v trgovino, kjer kupiš aluminijasto palico in jo primerno razžagaš ..."

Sobica okoli 500 evrov, stanodajalka dobra kot babica

V prvem letniku je Meta živela v bolj mirni tretji coni Londona, zdaj je v Brixtonu, v drugi coni. "Živo je, vsak večer je veliko ljudi, ugaja mi. Zdi se mi, da sem doslej izbirala prave kraje, kajti v prvem letniku sem bila še malo negotova in mi je miren kvart prav ugajal. Zdaj bi mi bilo tam že dolgčas, pa tudi naša fakulteta je na šestih lokacijah. V enem dnevu imam lahko predavanja tudi na treh različnih koncih. Predavanja so denimo v centru Londona, na Oxford Streetu, delavnice so precej stran, na Old Streetu."
Meta je dobila ponudbo, da bi bivala v študentskem domu, vendar so tudi domovi v Londonu dragi. "Najcenejši, v katerega sem bila sprejeta ob začetku študija, je 138 funtov na teden, kar je 162 evrov. Začela sem iskati kaj cenejšega. Na univerzitetni spletni strani sem našla študentsko sobo pri gospe, ki ima svojo hišo, sama živi v pritličju, zgoraj oddaja dve študentski sobi. Takrat sem zanjo plačevala skupaj s stroški 90 funtov na teden ali 106 evrov, kar je bilo zelo zelo poceni, vendar nisem imela pralnega stroja in kuhinje s štedilnikom. Prvi letnik sem preživela z mikrovalovno pečico," resno pokima z glavo.
Letos plačuje na teden 105 funtov najemnine ali 123 evrov. Živi s starejšo gospo. Pravijo ji sicer, da bi bilo bolje, če bi živela s kom svojih let, pa odgovarja, da ima itak toliko dela, da se ji zvečer ne da družiti. "Gospa je prijetna, stara od 60 do in 70 let, imam svojo sobico, deliva si dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Pravzaprav skrbi zame skoraj kot babica. Kadar pretiravam, me opozori, Meta, zdaj si pa dovolj delala, včasih mi kaj skuha. Prav dobro se razumeva, saj je aktivna in je nedavno izdala knjigo o feminističnem gibanju, ima smisel za modo, njena hči je igralka. Upam, da bom lahko ostala, saj sva se druga drugi lepo prilagodili. Ona dobi nekaj denarja, jaz super lokacijo. Drugo sobico gospa oddaja preko agencije, nedavno dva meseca pianistu, ki je igral v The Royal Balletu. A oni pridejo in grejo. Jaz ostajam. Upam, da bom ostala dolgo. Res imam srečo in zmeraj najdem take, ta prave ljudi."
Meta se kar ne more ustaviti, ko pripoveduje o prednostih sobivanja, ki od človeka zahteva, da zmeraj počisti za seboj. Če bi bila sama, bi bili povsod sami čevlji, prizna. In ne bi imela odlične poslušalke: "Na istih valovnih dolžinah sva. Jaz tako rada razlagam o svojih čevljih, ona pa posluša in me v pogovoru nauči še kaj novega. Ko pridem domov, zato vedno zavijem v dnevno sobo. Moj prejšnji projekt je bil Clarks Originals, ki je gospe zelo všeč, saj imajo ti ikonski čevlji, ki nosijo ime Clarks Desert boots, v očeh Angležev posebno mesto. Gospa je sproti komentirala, kateri moj dizajn ji bolj ugaja, pojasnila, zakaj ji kak drugi ne, in mi celo svetovala."
Včasih je Meta svoje ideje nosila le v sebi. Ko zdaj snuje nove čevlje, vpraša vsaj pet ljudi, kaj si mislijo o njih, saj je opazila, da se po navadi najboljše ideje rodijo takrat, ko filtrira različna mnenja. "Zdaj vem, da brez kritike ne gre.Včasih se namreč tako zapičim v kakšno podrobnost, da ne vidim nič drugega." Vedno spravi na papir šest do osem čevljev, naredi le enega samega: "Tudi ko dobimo nalogo, se mi zdi, da sem bolj svobodna, če sem bolj omejena, kajti če imam popolno svobodo, me odnaša na vse strani. Pogoj za novi projekt, ki ga pripravljamo ta hip, so denimo materiali za čevlje. Izdelati jih moramo ali iz obstojnih ali iz recikliranih ali iz veganskih materialov. Če mi tega ne bi bili predpisali, mogoče nikoli ne bi poiskala usnja iz gob ali iz ananasa. Zdaj ga bom."

Ima dve slovenski štipendiji, ker je bila in ostaja petkarica

Zjutraj potrebuje za pot v šolo največ eno uro, uporablja javni prevoz. "Tudi če bi imela avto, bi stal. Do šole imam nekaj postaj z avtobusom, tam se kdaj tudi načakam, nadaljujem s podzemno. Z njo si itak hitro kjerkoli že."
Meta je odličnjakinja. Zoisovo štipendijo je imela vsa štiri leta v gimnaziji. In jo ima tudi zdaj. Vsak mesec dobi 250 evrov in 80 evrov dodatka za življenje v tujini, skupaj torej 330 evrov, kar je 280 funtov. V prvem letniku je imela le štipendijo, saj ji dodatka niso priznali, ker se v Sloveniji ni pravilno odjavila. Spoznala pa je še nekaj: "Tu so moje petice pomembne, v Angliji pa jih niso kaj dosti zanimale, četudi mi niso bile podarjene. Zahtevali so le pogovor in predstavitveno mapo. Ko zdaj razmišljam, kako sem se znašla na tem študiju in ne kjerkoli drugje, denimo na medicini ali pravu, kjer bi na izpitih zlahka pobirala desetke, si moram priznati, da sem s tem študijem kar tvegala. Tukaj namreč nimam nobenega izpita. Tukaj je samo delo, ki se ga ne da naučiti iz zapiskov. Vse, kar se učim, se naučim z delom. Nobenih bližnjic ni do 50 ali 60 strani v skicirki ali v predstavitveni mapi. Zame je to nov tip učenja," prizna.
In pove tudi, da se zdaj doma ne čudijo več, ker zlata maturantka dela z rokami. Predsodkov so se znebili. Izpuhteli so. Zdaj rečejo, ker je šla v tujino, je itak že s tem naredila nekaj iz sebe. "Ampak naj si mislijo karkoli že, jaz tako uživam. Že po prvem mesecu sem ugotovila, da je to res tisto, kar hočem. Da to res rada delam in da res ne bi mogla početi nič drugega. Saj šivam in imam rada modo. Da bi krojila neke majice in hlače, to pa ne. Čevlji so kompaktni in majhni, šivanja sploh ni veliko. Vse drugo je v znanju, v tem, kakšno usnje kupiš in kako delaš z usnjem. Pa kakšno peto narediš. Les zanjo brusimo sami, pluto tudi. Sama modeliram z računalnikom, v šoli imamo 3D-printerje in sama printam platforme in pete. Na srečo je printanje dokaj poceni. Mislim, da se čevljev nikoli ne bom naveličala. Po šoli bi rada vsaj štiri ali pet let delala nekje v industriji, ker moramo dobiti izkušnje, potem si želim svojo znamko čevljev. Ampak to je zelo ambiciozno in zelo težko. V Sloveniji še bolj kot kje drugje."
Dotlej bo preteklo še nekaj vode, Meta pa bo živela s štipendijama. Ob Zoisovi ima namreč tudi štipendijo Mestne občine Ljubljana, ki jo prejemajo za dodiplomski študij v tujini le štirje študenti. "S to štipendijo je bilo največ birokracije, največ pošiljanja dokazil o vseh priznanjih, ki sem jih kdaj prejela, o razstavah in drugem," se spomni Meta in hvaležno doda, da bo to štipendijo prejemala štiri leta. Vsak mesec 426 evrov.
"Zdaj imam torej dve slovenski štipendiji, skupaj 756 evrov ali 637 funtov, za življenje pa potrošim od 700 do 900 funtov na mesec. Živim skromno. Za najemnino gre mesečno 455 funtov," bere iz beležke, "za prevoz 88 funtov, za materiale za šolo okoli 100 funtov mesečno." Ko kupi usnje, je mesečni strošek še višji, saj da za usnje okoli 150 funtov na semester, za tiskanje na papir gre 60 funtov na semester, ali 20 funtov na mesec, plača tudi za skicirke in drugo. Za telefon Meta mesečno porabi 20 funtov.

Vsak mesec z denarjem pomagajo starši, a tudi za delo poprime

Pa hrana? Kot brzostrelka Meta oddrdra: "Zunaj itak ne jem, na kavice ne hodim, sendvičev si ne kupujem. Hrano si pripravljam doma in si kuham, kadar imam le čas. Zjutraj zajtrkujem, običajno toast, za malico pojem banano ali jabolko, zvečer si skuham, denimo torteline. Ni ne vem kaj, toda pogosto nimam časa, včasih pa tudi denarja ne, da bi se bolj posvečala hrani. Vendar pazim nase in redno jemljem vitaminske dodatke."
Vsak mesec ji z denarjem pomagajo starši, saj potrebuje za preživetje še 100 do 300 evrov mesečno. "Mami mi pravi, da bi jih doma med študijem tudi stala okoli 130 evrov mesečno in da mi za to, da se lahko šolam v tujini, dodajo še okoli 50 evrov. Do februarja, torej preden sem dobila štipendijo, pa sem si našla službo. Pa veste, kako sem jo našla? Napisala sem svoj življenjepis. In ko sem šla po ulici, sem videla oglas, vstopila, oddala življenjepis in začela delati. V Sloveniji je gotovo težje najti delo. A ga potrebuješ, če hočeš na svoje. In jaz sem šla v tujino tudi zaradi tega, da sem samostojna, zdaj pa vem še, da si bom lahko kadarkoli našla delo, da bom lahko tudi ostala samostojna. Plačali so mi sicer minimalno plačo, ki znaša za študente med 18. in 20. letom 5,60 funta na uro ali 6,5 evra."
Da bi začutili, kaj to pomeni, je Meta Cunder zbrala nekaj podatkov tudi za starejše študente, ki ob študiju še delajo: za tiste, ki imajo od 21 do 24 let, je ena minimalno plačana ura dela zdaj v Angliji 7,05 funta, za starejše od 25 let pa 7,50 funta. Ni veliko, a so se minimalna plačila za delo ob študiju zvišala. Najnižja so bila leta 2010, ko je 25-letnik dobil nekaj manj kot 6 funtov za eno uro dela, Meti pa bi bili takrat plačali na uro 3,64 funta.
"Pri prej omenjeni firmi sem delala tri mesece, 15 do 20 ur na teden. Lahko bi delala več, saj je 20 ur dela na teden omejitev le za tiste študente, ki niso iz Evrope. Večina mojih sošolcev ob študiju dela, ker številni nimajo štipendij, ena sošolka je delala ob fakulteti še polno, 40-urno službo na teden in je bila čisto izmozgana."
Na fakulteti študentom priporočajo tudi, da si najdejo med študijem še prakso oziroma vajeništvo. "Mene čaka taka praksa naslednje leto," ponovi Meta. Nekateri delodajalci jo vajencu plačajo, drugi ne, saj ni vezana na minimalna plačila za delo ob študiju. Večina modne industrije zagotavlja neplačano vajeništvo. Plačanega je zelo težko najti. "Pravkar se zanimam za dve vajeništvi in tudi na pogovor so me eni že povabili. Pri enih bi dobila 500 funtov na mesec, drugi bi plačali 800 funtov. Če bom katero o teh dveh vajeništev dobila, jo bom odnesla več kot dobro, ko pa toliko študentov dela prakso čisto zastonj," upa Meta.

Vračanja posojila za šolnino se ne boji

Seveda bo morala Meta posojilo za šolnino vrniti. Vendar se ji zdi, da ne bo tako hudo, kot se zdi, saj v Angliji že v tistem trenutku, ko dajo študentom posojilo, računajo s tem, da se bodo zaposlili. "Računajo torej s tem, da bom posojilo odplačala, kajti če ga ne bom, so izgubili denar oni, ne jaz. Posojilo bom začela odplačevati šele, ko bom zaslužila več kot 21 tisoč funtov letno ali po naše 24.911 evrov. Če bom zaslužila manj, posojila ne bom odplačevala, če bom zaslužila več kot omenjeni letni znesek, bom na razliko v plači odplačevala devet odstotkov. Vračila so torej zelo majhna, vendar se vsako leto usklajujejo za inflacijo in za dodatne tri odstotke obresti. Zdi se mi, da bom to zmogla. Vračanje posojila je dokaj prijazno do mladega zaposlenega človeka, če si brezposeln, ga ne odplačuješ in se ti ni treba bati, da bo potrkal pri tebi rubežnik."
Študentsko posojilo zaposlenim v Angliji odtegujejo od plače, samozaposleni in tisti, ki so zaposleni v drugi državi, morajo davkariji sami prijaviti, da ga odplačujejo. "Prav 10. aprila so mi poslali obrazec za prijavo za naslednje leto štipendije," se je spomnila Meta.
Če bi si študent plačal šolnino sam, seveda ne bi imel nobenega opravka s štipenditorjem in davkarijo, Meta ga je morala poiskati. Ko je prišla v Anglijo, si je morala urediti tudi nacional insurance number oziroma davčno številko, s pomočjo katere plačuje davke in prijavlja prihodke, če zasluži več kot 157 funtov ali 186 evrov na teden.
S plačilom davka na dohodek, po naše z dohodnino, se študent v Angliji sreča, če zasluži več kot 11 tisoč funtov letno. "Prvih 13.049 evrov je torej tam neobdavčeno, zato se mi zdi, da bom jaz še kar nekaj časa neobdavčena," se nasmehne Meta. Želi si, da bi si lahko zadnji dve leti študija vzela predvsem čas za študij. In za svoje čevlje. Pa seveda za spoznavanje fenov in kritikov, ko ni šparala jezika in je vprašala: "Bi se dalo kje v članku omeniti mojo spletno stran? http://www.metacunder.com; mogoče celo instagram https://www.instagram.com/metacunder/."