knjiga je dialog

Alma M. Karlin - državljanka sveta

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Thu, 4 Mar 2010 20:10:00 +0100

V rokah imam monografijo Alme Karlin ( 1889 - 1950 ), moje ljube stare znanke, ki mi je v svojih knjigah odstrla tančico in me popeljala v svet lepote daljnih dežel. Zapise o življenju pisateljice, popotnice in poliglotke je zbrala Jerneja Jezernik. Alma se je rodila v Celju že dokaj priletnim staršem. Bila je šibak otrok z okvaro na očeh in hromo levo stranjo telesa. Čeprav sta bila starša Slovenca, so doma komunicirali le v nemškem jeziku, saj je bil oče major v stari avstro- ogrski vojski. Tako je Alma svoje knjige pisala samo v nemškem jeziku. Slovenski jezik je razumela, vendar se je v njem težje izražala. Pri osemnajstih letih je že prepotovala velik del Evrope in po vrnitvi v Celje je v Gradcu opravila državne izpite za poučevanje nemščine, francoščine in angleščine. Odpotovala je v London, kjer je preživela nekaj let.Med prvo svetovno vojno se je kot nezaželena državljanka sovražne Avstro-Ogrske iz Londona umaknila v Skadinavijo. Po večtedenski bolezni pa se je izčrpana vrnila v rodno Celje, kjer je odprla zasebno šolo za tuje jezike, v kateri je poučevala tako slovensko kot nemško govoreče mlade Celjane. 24. novembra 1919, tik pred koncem prve svetovne vojne, se je po dolgih pripravah odpravila na pot okoli sveta. " Nekaj v meni me sili, in ne bom mogla najti miru prej, dokler se ne uklonim tej sili."Razumeti in doživeti svet (ove) kot umetnica, raziskovalka in ženska, to naj bi bilo njeno pravo poslanstvo. Na pot je vzela svoj pisalni stroj znamke Erika, na katerem je delala zapiske, ki jih je pošiljala kar triindvajsetim časopisom. Svoje potovanje okoli sveta, ki je trajalo od leta 1920-1928, je opisala v številnih potopisnih knjigah, ki so prevedene tudi v slovenščino. O nekaterih sem že pisala na svojem blogu in jih toplo priporočam v branje. Potovanje je pričela v Južni Ameriki in ga zaključila v Pakistanu. "Osem let vedno novih dogodivščin, vtisov, dežel, ljudstev, izkušenj, odrekanj, osem let težkega boja, a tudi najglobljega doživljanja, je iz mene naredilo to, kar danes sem. Res je, da me je tropska blaznost spremenila, da sem izgorela v njihovi razbeljeni vročini, vendar je mistika številnih ras okrog vsega, kar se me dotakne, spletla srebrno meglico. Za vsem bridkim stoji nekaj lepega, za ponižanji in trpljenjem nekaj velikega in globokega, in ta nenavadna mešanica dobrega in zlega se je zlila v morje spominov, iz katerih ustvarjam svoja dela."V Južni in Srednji Ameriki se je v glavnem posvečala predvsem raziskovanju primerjalnega veroslovja, mistiki starodavnih verstev, obredom čarovništva, magiji in vraževerju, kar je v tistem času zanimalo le peščico popotnikov in znanstvenikov. Na Japonskem je Alma zbirala številne zanimive predmete za vsakdanjo uporabo kot tudi umetniške izdelke. V Pokrajinskem muzeju Celje hranijo kimono, lesene cokle, podložene s kožo, jedilne paličice z različnimi naslikanimi okraski na črni podlagi, pipico za opij, številne pahljače...Humoristično opisuje navade Japonk."Lepšanje Japonke se ne konča pri pričeski. Očistiti si mora tudi usta. Najprej si umije zobe, potem pa si z ostrim nožičkom temeljito ostrga jezik, in ker se ta končuje v grlu, tega početja ne spremljajo ravno blagozvočni glasovi."Kitajsko je Karlinova opisala kot deželo velikanske umazanije in čudovite umetnosti, viharjev, tajfunov, poplav, deželo sijočih višin in blatnega dna. Potepala se je po otokih Južnega morja in imela priložnost spoznati maore v živo. Za dobrodošlico so ji zaplesali znameniti maorski bojni ples iz starih časov, pri katerem moški na dolgo iztegujejo svoje jezike. Novi Hebridi so se izkazali za Almino najhušjo južnomorsko izkušnjo. V dveh mesecih bivanja na tem otoku je imela sedemnajst napadov tropske malarije, ki jih je spremljala zelo visoka vročina. Zdravnik ji je izrekel le še smrtno obsodbo, zato se je pozanimala, kako domačini pokopavajo mrtve." Mrtve najprej rahlo zagrebejo pod kamne in prod, da bi lahko tri tedne še hodili okoli. Nato ločijo glavo od telesa in jo nedaleč od hiše zares pokopljejo. Sledijo majhne daritve v obliki hrane in sem in tja položijo na grob listek tobaka."V Bangkoku so ji sapo vzeli spački, shranjeni v špiritu v velikih steklenicah, ki so jih kot učinkovitozdravilno sredstvo prodajali v bangkoških lekarnah. V nekaterih od njih so bile na prodaj tudi posamezne okončine otroških telesc, ki so jih potegnili iz kanalov. Po prihodu domov in izidu potopisnih uspešnic je priljubljenost Alme M. Karlin naraščala in ljudje so jo hoteli srečati tudi v živo. Kljub številnim boleznim, s katerimi se je spopadala, je predavala po številnih mestih Evrope. Alma Karlin se je uporniško osvobodila meščanskih spon in pravil, ki so veljale za žensko na začetku 20. stoletja in se šla potepat po svetu. S svojimi pogledi na življenje telesno, duhovno in duševno svobodne ženske je bila daleč pred svojim časom. Imela je žilico za risanje, saj je zapustila številne risbe z rastlinskimi in drugimi motivi. Čeprav je pisala v nemškem jeziku, ni bila nacistka. Nasprotno. Upirala se je tretjemu rajhu in pomagala mnogim emigrantom. Bila je zavezana umetnosti."Alme Karlin se spomnim. Bi rekla, da ni bila najlepša ženska, je bila pa dobrega srca. Bila je majčkena, malce se je tudi tresla. Bila je posebna ženska. Res. Pozimi je imela črn plišast plašč, zapet do vratu. Oblačila se je bolj moderno kakor me, ki smo nosile predpasnik pa ruto nazaj zavezano. Imela je luštnega majhnega psička, zmeraj ga je nosila v naročju. Gledala je izpod čela, psiček pa ravno tako. Gamelinova pa je strašno rada slikala, risala je tudi v spominske knjige, Karlinova pa je spodaj kaj napisala...Spomnim se plakata, na katerem je Hitler na lestvi, v rokah je imel čopič in spodaj je napisala:" Dolfi, primi se za čopič, bomo lestev prestavili." Tega stavka in plakata se zelo dobro spomnim."Pričevanje Vide Mlakar. Thea Schreiber Gammelin je bila Almina prijateljica, s katero je preživela zadnja leta svojega življenja.Monografija Alma M. Karlin - državljanka sveta je izšla pri založbi Mladinska knjiga, 2009.Opremljena je s številnimi fotografijami in risbami, ki jih je narisala Karlinova. Za mene je Alma Karlin naša najboljša avtorica potopisov, čeprav so tudi njena prozna dela zelo zanimiva. Alma Karlin kot študentka. Hiša v naselju Pečovnik, last Alme Karlin, v kateri je s prijateljico Theo preživela zadnja leta svojega življenja. Ena od Alminih risb. Svetina nad Štorami, kjer je Alma Karlin pokopana.

Camino

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Thu, 25 Feb 2010 20:56:00 +0100

Doslej sem prebrala že tri knjige o znani romarski poti Camino. To je stara, skoraj 800 km dolga pot iz francoskega mesta St-Jean-Pied-de-Port do Santiaga de Compostela na severozahodu Španije, znana tudi kot Pot svetega Jakoba, Jezusovega učenca in apostola. Legenda pravi, da so po tej poti naskrivaj prenesli posmrtne ostanke svetega Jakoba in ga pokopali v katedrali Santiaga de Campostelo. Na Camino se je odpravil tudi papež Janez Pavel II v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in od takrat romarska vnema ne pojenjuje. Najprej me je očarala knjiga Shirley MacLaine, igralke in dobitnice oskarja. Za Shirley je bil Camino velik fizični izziv, saj ga je prehodila pri svojih šestdesetih letih. Po drugi strani pa je bilo to potovanje duhovno romanje, zato so njena doživetja mistična, s pogostimi regresijami v pretekla življenja in dogajanja. Camino sta prehodila tudi pisatelj PaoloCoelho, ki je o svoji poti napisal tudi knjigo, ki pa, žal ni prevedena v slovenščino, in igralec Antony Quinn. Moja samotna pot knjiga Staše Bašelj Lepej me je ponovno popeljala po poti Camina. Avtorica se je na to dolgo, večkrat tudi mukotrpno pot podala sama. Kaj jo je gnalo? Zakaj sama? Pravi, da jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino. Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. Spoznala je, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Uroš Močnik pa se je po poti Camina podal s kolesom. Njegov potopis nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino. Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu. In kakšno je njegovo doživljanje Camina? "Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel-notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame." "Moč Camina je tudi v tem, da združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov." "Camino je močan. Njegovo moč začutiš šele kasneje, po končani poti. Notranji mir je moč." Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so delovali od leta 1118 do 1308. Pridobili so si veliko premoženje, posojali denar in razvili bančni ček. Kralj Filip Lepi je leta 1308 v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega. Vse tri knjige je vredno prebrati. Ker vem, da za mene takšno romanje ne pride več v poštev, se skozi besedo in sliko preselim na to zanimivo romarsko pot in podoživljam občutke naših romarjev. Katedrala v Santiagu de Composteli Jakobova školjka

Guillaume Musso, Ker te ljubim

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Sun, 21 Feb 2010 20:02:00 +0100

"Šele ob branju romana se zavemo, da je resnična resničnost slabo narejena, da ne more zadovoljiti človeških želja, lakote in sanj." Mario Vargas LLosa
Roman združuje tri različne zgodbe, tri različne ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo več smisla. Za Marka Hathawaya se svet sesuje, ko skrivnostno izgine njegova petletna hčerka Layla. Z izgubo se ne more sprijazniti. Brezupno jo išče, se vdaja obupu in v življenju ne vidi več nobenega smisla. Iz bogatega poslovneža se spremeni v brezdomca, ki bega po newyorških kanalih in se predaja pijači. Ewie Harper se ne more sprijazniti z mamino smrtjo, ki jo, zaradi pohlepa po denarju, zakrivi zdravnik. Ewie ga hoče najti in umoriti. Hoče se maščevati.Alyson Harrison, hči bogataša, živi razduzdano življenje, do smrti povozi otroka in se notranje zlomi. Izgubljeni in brez upanja se vsak zase spopadajo s svojo bolečino, dokler se nekega dne njihove poti usodno ne prepletejo.Pet let pozneje Laylo najdejo točno tam, od koder je izginila. Kje je bila ves ta čas? S kom? Zakaj se je vrnila ?Ker te ljubim je ganljiva in pretresljiva pripoved o ljubezni in odpuščanju, o hudih udarcih, ki včasih zaznamujejo človeka. Odpustiti je zelo težko. Prva misel razočaranega človeka je maščevanje. To je čustvo, ki spremlja slehernika. Kako odpustiti človeku, ki nam je prizadejal toliko gorja in bolečine. Srečen je človek, ki prestopi mejo in odpusti, kajti z maščevanjem ne dosežemo notranjega miru in sreče. Kaj smo naredili z maščevanjem? Razširili smo krog trpečih. Sama se včasih sprašujem, če sem odpustila ljudem, ki so me v življenju globoko prizadeli.Če sem iskrena, moram reči, da vsem nisem. Ali pa sem odpustila, ne pa pozabila. Sem sebi odpustila? Nisem. In to je najhuje.
Pa krivda. Kako živeti naprej z vedenjem, da smo storili nekaj groznega? Alyson oče reši pred zaporom. Kaj pa njena vest? Kdo naj jo reši pred njo? Odpuščanje prizadetega? Odpustiti samemu sebi? Najbrž to. Ampak kako?
Ker te ljubim je peta knjiga mladega fancoskega pisatelja Guillauma Mussa. Prevedena je v šestnajst jezikov in po njej bodo posneli film. Roman je izredno berljiv, napetost se stopnjuje iz poglavja v poglavje. Konec je presenetljiv. V knjigi je tudi nekaj dobrih citatov."S tem se moramo sprijazniti: na najpomembnejših križiščih našega življenja ni signalizacije." Ernest Hemingway"Nikoli nismo bolj ranljivi kot takrat, kadar ljubimo. Sigmund Freud"Življenje je ogrlica, na katero so nanizani strahovi." Bjork"Nikomur se ne razgrne zarja, še preden je šel po poti noči." Khalil GibranRoman je izšel pri založbi Učila, 2009.

Zimska idila

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Sun, 14 Feb 2010 22:07:00 +0100

Ta zima je res že malo tečna, ampak lepa pa je lepa. Zato sem še jaz, ki sicer nisem noben fotograf, vzela v roke fotoaparat in se odpravila iskat lepe zimske motive okoli naše hiše. Pogled na zasneženo brajdo z okna spalnice. To je pa naš oreh, na katerem se poleg orehov zadržujejo tudi različne ptice. Zasnežena breskev... V tem grmu se skrivajo ptičke in čakajo na drobtine iz moje kuhinje. Tudi leska je našla svoj prostor. Objem oreha in češnje.Spomladi se bo iz tega zasneženega grmiča razbohotil španski bezeg.Tam zadaj, nekje, so obronki Pohorja.V tem grmovju se skrivajo srne. Naše naseljeŽiva meji ob naši hiši, kjer se ptički ženijo.Zasneženo grmovje.Sneg, sneg, sneg...Tukaj pa se pogrejem.Na poti v Maribor. V ozadju obronki PohorjaMaribor. Slomškov trg.

Kako otroci razmišljajo o mami

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Tue, 9 Feb 2010 19:01:00 +0100

v:* šbehavior:url(#default#VML);}o:* šbehavior:url(#default#VML);}w:* šbehavior:url(#default#VML);}.shape šbehavior:url(#default#VML);} Normal 0 false false false EN-US X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable šmso-style-name:"Table Normal"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin:0cm; mso-para-margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:"Calibri","sans-serif"; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:"Times New Roman"; mso-fareast-theme-font:minor-fareast; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin;}

Zakaj je Bog ustvaril
mame? ☼Ona je edina, ki
ve, kje je selotejp. ☼To je bil
najboljši način, da lahko dobimo več ljudi. ☼V glavnem za
čiščenje doma. ☼Da bi nam pomagale
na svet, ko se rodimo. Zakaj je Bog dal tvojo
mamo in ne kakšne druge mame? ☼Ker
smo v sorodstvu. ☼Bog je vedel, da
me ima veliko raje kot me imajo druge mame. Kakšna je bila tvoja
mama kot mala deklica? ☼Moja mama je
vedno bila moja mama in nihče drug. ☼Ne
vem, ker me takrat še ni bilo, toda verjetno je bila precej ukazovalna.
Kaj mora mama vedeti o
očetu preden se poroči z njim?
☼Njegov priimek. ☼Poznati mora
njegovo ozadje. Ali je slepar? Ali se napije piva? Ali reče "ne"
drogam in "da" opravilom? Zakaj se je tvoja mama
poročila s tvojim očetom? ☼Moj
oče naredi najboljše špagete na svetu. In moja mama poje veliko. ☼Je prestar, da bi
lahko kar koli drugega počela z njim.
☼Moja babica pravi, da mama ni nič razmišljala. Kaj naredi pravo
žensko? ☼To pomeni, da mora
biti oblastna, a ne sme izgledati oblastna. Kdo je šef v vaši
hiši? ☼Mama ne želi biti
šef, ampak mora biti, ker je oče tako neumen. ☼Mama. To se vidi
iz pregleda sobe. Ona vidi stvari tudi pod posteljo. ☼Verjetno je mami,
vendar samo zato, ker ima veliko več dela kot oče. Kakšna je razlika med
mamami in očeti? ☼Mame delajo v
službi in doma, očetje pa samo v službi.
☼Mame vedo, kako se pogovoriti z učitelji, ne da bi jih prestrašile. ☼Očeti so višji in
močnejši, ampak mame imajo dejansko moč, saj so one tiste, ki jih
moraš vprašati za dovoljenje, če lahko prespiš pri prijatelju. Kaj tvoja mama počne v
prostem času?
☼Mame nimajo
prostega časa. ☼Ona pravi, da cel
dan plačuje račune. Kakšna je razlika med
mamami in babicami? ☼Približno 30 let. ☼Pri babicah lahko
vedno računaš na sladkarije. Opiši najboljšo mamo
na svetu! ☼Ona bi pripravila
brokoli tako, da bi imel okus po sladoledu! ☼Najboljša mama ne
bi zahtevala, da moram poljubiti svojo debelo teto. ☼Ona je vedno
nasmejana in svoje mnenje obdrži zase.
Je kaj na tvoji mami
popolnega? ☼Njeni zobje so
popolni, vendar jih je kupila pri zobozdravniku. ☼Njen recept za
neko jed, ki pa jo vsi sovražimo.
☼Samo njeni otroci. Kako bi lahko tvoja
mama postala popolna? ☼V notranjosti je
že popolna. Zunanjost pa bi lahko popravila z neke vrste plastično
operacijo.
☼Njene lase bi
pobarval modro. Če bi lahko spremenil
eno stvar na mami, kaj bi to bilo?
☼Ona ima neko čudno prepričanje, da mora biti moja soba čista. Želel bi,
da se tega reši. ☼Želel bi, da bi
bila pametnejša. Potem bi vedela, da je to storila moja sestra in ne
jaz.

Upokojenci in kultura

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Sat, 6 Feb 2010 20:00:00 +0100

Včeraj sem oblekla svojo pevsko uniformo in se odpeljala v Maribor. No ja, odpeljal me je moj mož, ki me sedaj, ko je tudi on "penzek", vozi v trgovino, knjižnico, na pevske vaje...Oddolžim se mu s kavico, čajem, pecivom...Društvo upokojencev Maribor-Center vsako leto organizira prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Letos so pripravili razstavo akademskega slikarja Rada Jeriča in ob otvoritvi pripravili krajšo kulturno prireditev, ki sta se je udeležila tudi predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije gospa Mateja Kožuh Novak in mariborski župan gospod Franc Kangler, ki je razstavo tudi odprl. Poslušali smo žlahtno pesem naše ženske vokalne skupine Ljudske pevke, prisluhnili melodiji Prešernovih pesmi, ki jih je izvajala naša dramska sekcija, dijaki Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška iz Maribora, so s čudovitimi samospevi popestrili praznični večer. Ženski komorni zbor društva, ki ga vodi nova zborovodkinja magistra Nina Lorber prof. glasbe, je prireditev zaključil z Barbaro Ann, komadom ameriške glasbene skupine Beach Boys. Poslušalci so bili navdušeni. Kako ne, saj smo se gospe v zreeelih letih zibale v ritmu rock and rolla. Ja, res smo vžgale. To pa nastane takrat, kadar se žlahtno pomešata mladost in starost. Sicer smo pa po duši še vsi zelo mladi. Rado Jerič z ženo Nina, mlada zborovodkinja

Claudija Schreiber, Emmina sreča

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Tue, 2 Feb 2010 18:52:00 +0100

Ema, kaj, povej, je res: mi ljubezen meša glavo? Ali je ljubezen sama le norosti moje ples? Oh, kako me, ljuba Ema, razen nore te ljubezni, te norosti iz ljubezni muči zdaj še ta dilema! Heinrich Heine Emma živi na svoji kmetiji, kot da bi zanjo življenje obstalo. Ali pa tudi ne. Živi s svojo ljubo in edino družino, ki jo sestavljajo prašički, kure in še vsa druga perutnina. Mirno plavala bi njena barka, če le nebi iz njenih rok tako hitro odtekal denar. Grozi ji izguba kmetije. Zato si strašno želi obogateti. Pa še nekaj jo muči. Moški. Potrebuje moškega. Takega pravega, takega,ki bo potešil njene čute in telo. Oboje ji neke noči prileti na dvorišče. Max mu je ime. Moški, ki ga je med begom z ukradenim denarjem v ukradenem avtomobilu zaneslo s ceste. Max je prodajalec avtomobilov, ki izve, da je na smrt bolan. Zadnje dni svojega samotnega življenja si želi preživeti tam, kjer je bil nazadnje srečen, v Mehiki. Takšen je začetek te nenavadne in ganljive zgodbe, ki govori o življenju in smrti, predvsem pa o ljubezni. Povežeta se življenji dveh osamljenih ljudi, ki tako kot vsi iščeta ljubezen in srečo. Všeč so mi podobe iz kmečkega življenja, ki me spominjajo na brezkrbne počitnice, ki sem jih preživljala pri stari mami na Koroškem. Lepota in širina narave, sreča in svoboda misli in srca. Samo jaz in narava. Pretresljivo zgodbo avtorica poveže s posebnim humorjem, ki na svojevrsten način opeva življenje."Nobeno življenje na Zemlji se Emmi ni zdelo čudovitejše, preprostejše, bolj čutno, bolj izpolnjeno kot biti svinja na njenem lastnem dvorišču."Claudia Schreiber (roj.1958) je otroštvo preživela na kmetiji v majhni nemški vasi. Po študiju novinarstva, pedagogike in sociologije je postala novinarka ter radijska in televizijska voditeljica. Zdaj se je posvetila pisanju literarnih del, še vedno pa deluje tudi kot novinarka. Roman Emmina sreča je preveden v številne jezike, po njem pa sta posneta film (2006), ki je bil nagrajen na več mednarodnih filmskih festivalih, in radijska igra. Drobna knjižica, ki se jo splača vzeti v roke in jo na mah prebrati.Roman je izšel pri založbi Modrijan, 2009.

Alekaneka

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Thu, 21 Jan 2010 21:24:00 +0100

Prebrala sem drugi del trilogije Aleksandre Veble, Slovenke z zelo zanimivo življenjsko izkušnjo. Zelo
mlada se je odpravila v svet, se v Bejrutu poročila, od koder pa je
s hčerkama pred vojnim nasiljem pobegnila v Slovenijo. Srečo in
ljubezen je našla na Havajih, kjer prebiva s Slovencem Adijem. V
obeh delih trilogije Al eksandra in Alekaneka, pa so tudi zanimivi
recepti bližnjevzhodne kuhinje ter zgodovinsko kulturni podatki krajev.
Na Havajih se je srečala s huno, to je prastara polinezijska beseda, ki
pomeni šamansko filozofijo. Gre za osnovna načela zdravljenja v sedmih
idejah ali načelih, ki so se mi zdela toliko zanimiva, da jih
posredujem tudi vam. IKE - "Svet je, kar misliš, da je."
Doživljanje sleherne naše izkušnje je pogojeno z našimi prepričanji,
verovanji, strahovi, dvomi. Če so v nas dvom, strah, jeza, žalost, to
izkušamo tudi v zunanjem svetu. Če torej spremenimo svoja prepričanja,
verovanja, naravo svojih misli, spremenimo svojo življenjsko izkušnjo.
Svojo življenjsko zgodbo lahko režiramo le z zavestnim delovanjem. To
možnost izbire vsekakor imamo, če smo si jo le voljni priznati. Huna
nas uči, da je vsaka naša beseda molitev, ki prinaša zdravje, radost,
lahko pa je bolezen ali trpljenje, odvisno od nas samih in izbire
besed. KALA - "Omejitev ni."
Smo bitja s popolnim potencialom. Imamo svobodno voljo. Dosežemo lahko
vse, kar si zamislimo, če smo le pripravljeni v to verjeti. Ta princip
tudi predpostavlja, da je vesolje neskončno, zaradi česar je središče
dogajanja povsod. Tako smo povezani med seboj v vsakem trenutku, ne
glede na to, kje se nahajamo. MAKIA - "Energija teče v smeri pozornosti."
To pomeni, da z usmerjanjem pozornosti usmerjamo tok energije. Bolj ko
se ukvarjamo z neko zamislijo, bolj se ta uresničuje, kar velja tudi za
zdravljenje oziroma ozdravitev. MANAWA - "Moč se nahaja v sedanjem trenutku."
   Pomeni, da se moč za kakršno koli spremembo nahaja v sedanjosti, ali
rečeno drugače, energija za delovanje, oziroma spremembo, se nahaja v
sedanjem trenutku. Preteklost je zgolj izkušnja iz katere se učimo. ALOHA - "Ljubiti, pomeni biti zadovoljen."
Ljubezen - Aloha je stanje prostega pretoka življenjske energije, je
stanje neodpora. Ljubimo tisto, do česar ne čutimo odpora. Presoja, ki
je posledica in hkrati povzročitelj odpora, je obratno sorazmerna z
ljubeznijo. Ljubezen je vir naše moči in zdravja, torej povsem
praktična zadeva. MANA - " Vsa moč je v nas samih."
Vsi prihajamo iz istega kraja, iz duha. Smo duh in um in telo. Telo je
naš instrument v fizičnem svetu. Um ima možnost izbire in domišljije,
toda moč, da zmoremo udejanjati zamisli, prihaja iz duha. Duh je vir
moči in inspiracije. Moči izven nas ni. PONO - "Učinkovitost je merilo resnice."
Vsi sistemi tega sveta so izmišljeni, huna pri tem ni izjema. Do istih
stvari lahko pridemo na različne načine. Sedem principov hune je zdrava
osnova za izvajanje katere koli duhovne ali zdraviteljske prakse, kar
pomeni, da lahko huna služi vsakomur. Huna ni dogma. Je izkustveno in
zgodovinsko življenjska, svobodna in odprta, saj v svojih okvirjih
podpira vse, kar vodi k fizičnemu, čustvenemu, mentalnemu in duhovnemu
zdravju. Aleksandra Veble je ženska, ki ne skriva
svojih čustev in čutnosti, ki se predaja trenutku, ki ji ljubezen
pomeni osnovno gibalo v življenju, ženska, ki uživa v svobodi svojega
duha in telesa, ki se upira nasilju, predsodkom, ženska, ki je našla
svojo ljubezen in neizmerno uživa v življenju. Knjiga je izšla pri agenciji Baribal, 2009.Aleksandra Veble ima tudi svoj blog, kjer lahko najdete še več podatkov o knjigi in avtoričinem življenju.

Roberto Bolano, Noč v Čilu

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Sun, 17 Jan 2010 21:14:00 +0100

"Prej ali slej bodo vsi prišli do svojega deleža oblasti. Desnica, center, levica, vsi so iz iste družine. Nekaj etičnih problemov. Nobenih estetskih problemov. Danes vlada socialist, živimo pa povsem enako. Komunisti (ki živijo, kot da Zid ni padel ), krščanski demokrati, socialisti,desnica, vojaki. Ali obratno. Isto lahko povem tudi v obratnem vrstnem redu! " V Čilu rojeni pisatelj in pesnik Roberto Bolano ( 1953- 2003 ) je že pred smrtjo veljal za najvplivnejšega avtorja svoje generacije v latinskoameriški literaturi, ki se je odmaknila od eksotike magičnega realizma. Z izbrušenim slogom se je kot detektiv podajal na mesta zločinov in sledil prikaznim, zaradi katerih je njegova generacija v sedemdesetih letih izginjala v nočeh in kleteh latinskoameriških diktatur.Odpiral je dosjeje svoje mladosti, ki je bila razpeta med ostre robove eksperimentov, tveganj, seksualnosti,močne sle po življenju in vere v literaturo, v kateri ni bilo razmika med ustvarjalnostjo in življenjem. Avtor se v romanu loti ene svojih velikih tem, odnosa med umetnikom in totalitarno oblastjo. Gre za izpoved ostarelega jezuita Sebastiana Urruita Lacroixa kot njegov obračun pred poslednjo sodbo. Brani se pred tožilcem, ostarelim mladeničem, ki pa je oče Sebastijan sam, njegov alter ego. Vedno je bil na strani zgodovine, bil član Opus Dei, za katero je opravljal pomembne naloge in v sebi udušil pesnika, ker bi po Bolanovi etiki moral slediti edinole umetnosti in nujno priti v konflikt s katerokoli oblastjo. Vrhunec romana je noč, ko se kulturna elita Pinochetovega režima udeleži ene od številnih zabav v vili na obrobju Santiaga, v hiši, v kateri mučijo nasprotnike režima."Kako lahko nekdo, ki po naključju naleti na izmučeno žrtev,mirno pogasi luči, zapre vrata in se vrne iz kleti, kot da se ni zgodilo nič."Ti ljudje so predstavniki večine, ki ni vedela ne v Čilu v odobju Pinocheta ne v Nemčiji v času nacizma.Ena boljših knjig, ki sem jih prebrala v zadjem času. Niti enega dialoga,pa vedar te tako pritegne, da padeš not in samo uživaš. Knjiga je izšla pri Študentski založbi, v zbirki Beletrina, 2009.

Vagnelis

Dragica.Goljat@guest.arnes.si (Draga) — Thu, 7 Jan 2010 22:55:00 +0100

Marios me je v svojem prispevku spomnil na Vangelisa, ki sem ga pred leti zelo rada poslušala. Sedla sem k oknu, se zazrla v idilično zimsko pokrajino in uživala. Nekaj malega teh užitkov sem pripravljena deliti tudi z vami.