urbana profanost

Do - kazovanje boga/sveta

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Thu, 26 Aug 2010 00:32:00 +0100

Le majhen premislek je potreben, da uvidimo, v kakšne absurde se
zapletamo, kadar mešamo znanost in religijo, fizične dokaze povezujemo
z obstojem boga, ipd..."Do - kaz", oz. tisto, čemur tako pravimo, ni,
kakor očitno mnogi mislijo, ovekovečena fotografija "resnice", nekaj
imanentnega predmetu dokazovanja, prav nasprotno - "do - kaz", kot nam
sicer pove že sama beseda, le "kaže do", vsakomur s kančkom pameti pa
je jasno, da tega ni moč početi iz predmeta, stvari same.

Ko
torej do - kazujemo "nekaj", bo ta dokaz "nekaj druga". Tipična
"ateistična", da ji ne rečem "vulgarno - materijalistična" (govorim o
doslednih, ali vsaj nekoliko bolj doslednih ateistih, ne tistih, ki si
tako samo pravijo, ker ne ločijo med konfesijo in naravno teologijo, pa
še vso otroštvo so jih učili o "hudobni cerkvi") pozicija, stališče, je
tisto o samozadostnosti sveta, svet, "vse, kar je", univerzum, kozmos,
narava - "kar je".

Da nekaj "kar je", se
sicer sliši prav poetično, ni pa nič fizično do - kazljivega, empirično
preverljivega. Bog, pojem boga, v končni fazi, pomeni, da ima svet, v
katerem živimo, svoj temelj, ki ga "do - kazuje", če rečemo, da je
breme dokazovanja boga na tistih, ki vanj verujejo, zabredemo v
"nevarne vode" - našega, "materijalističnega sveta", ni moč dokazati,
ker druga kot njega ni, "vse, kar je, je neskončna materija", če ne
moremo dokazati sveta, ne moremo dokazati lastnega obstoja, tega, da
"mi smo", posledično je tudi vsako naše izrekanje na trhlih, majavih
tleh.

Na "ateizmu", vsaj tistem
konfesionalnem, ni ničesar "slabega", navsezadnje tudi sam ne obiskujem
cerkve, mošeje, džamije, itd., ne verujem v Jezusa Kristusa,
inkarniranega boga in vse, kar je konfesionalnega, toda...Razviti nek
politično, ideološko neobarvan, toda spoštljiv odnos do cerkve,
krščanstva, do tradicije, kulture, ki sta tesno povezana s
konstituiranjem "slovenstva", se zdi nuja slehernega intelektualca, pa
naj ima ta sicer še tako benevolenten odnos do vsakršne presežnosti,
božanstev, itd...

Naših pravih, češ,
nekristjanskih, poganskih korenin, ni, nič takšnega kot "prave
korenine" ne obstaja - to bi pomenilo "absolutne, božanske, izvorske
korenine". Če se pa primerja, pa več štejejo seveda tiste "zadnje", v
našem primeru še z resnično dolgo tradicijo in to je na naših tleh -
katolištvo.

Zato je nerazumno,
provokatorsko, celo neumno, protislovno, da se le to pri nas "reda, oz.
absolutne liberalizacije radi", izenačuje z vsemi, šele pred leti
"prispelimi" verstvi. Cerkve predstavljajo prostor javnega življenja
kristjanov, za razliko od domačih zidov, kjer lahko ima pač vsak človek
povsem svoj odnos, način komunikacije, odnos do boga, zato se le te
lahko izrekajo in tudi vzpodbujajo svoje pripadnike k političnemu
udejstvovanju, pa v tem ni nič čudnega.

Skrajna prepričanja

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Fri, 13 Aug 2010 15:11:00 +0100

V Sloveniji se pojavljata dve, "politično" motivirani, skrajni prepričanji :1.
Levo : Da je cerkev zavirala napredek znanosti v "temačnem srednjem
veku", ker ji je koristila "nevednost raje", posledično prepričanje, da
ljudje danes vedo "več", enačeno s hipotetičnim stanjem, da "vedo
boljše", ne drugače, s čimer dajo znanost na iste vatle z religijo, kar
pomeni le, da nam dajejo drugačen model "absolutne vednosti",
"objektivnega merila", "boga", če želite. Izbira med "dejansko
neskončnostjo" in "bogom".2. Desno : Neštetokrat zlorabljena, v
različnih kontekstih, ki drug z drugim nimajo nobene zveze, rabljena
žaljivka "komunajzer", v psovko spremenjena ideja "komunizma", ki, ko
nastopa sama, ne v kontekstu marksizma, revolucije, prehodnega
socijalizma, ne pomeni, še posebej skozi prizmo očitkov določenim
družbenim silnicam, ki so podedovale naziv "komunajzer", danes, ne
pomeni nič apriorno "slabega" - kaj je slabega na ideji, da bi "vsi
imeli enako in po potrebi" ?! Komunajzerju se je včasih očitala želja
po oblasti, antikapitalizem, če želite, anti - teizem, materijalizem,
danes se mu očita "kapitalistično pišmevuhovstvo", aroganca, ...Dvojna
merila na obeh straneh : oboji, ko gre, pogojno rečeno, če se
priklonimo kolektivni odgovornosti, za njihove "grehe" ( v primeru
"levih" za povojne poboje, "tajkunstvo", v primeru "desnih" za
"temačnost srednjega veka, inkvizicijo, križarske vojne, pedofilijo,
sodomo in gomoro,...) kažejo s prsti na "posameznike" in obratno, kadar
gre za "grehe" nasprotnika, govorijo o "kolektivni odgovornosti"...

"Stvarnost"

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Thu, 12 Aug 2010 01:34:00 +0100

"Stvarnost, realnost, resničnost, vesolje, narava, kozmos,
univerzum,..." in kar je še teh izrazov za eno in isto zadevo je po
sebi, iz sebe, na sebi, intrinzično, če želite, "takšna, kakršnakoli že
je, njej sami ni mar ne zase, ne za nas, ona ne potrebuje fizike,
kemije, matematike, ona ne potrebuje meril, kriterijev, zakonov, da bi
se izmerila, doumela", vsakršno izrekanje o nji, torej o "stvarnosti",
pa naj bo vulgarno - materijalistično in kar je še teh redukcionizmov,
pa religiozno, je ideološko in vsako kot takšno za idejo presega
stvarnost, s tem, ko o njej govori ; sam jezik je "transcendenten"...
Ko rečemo, da verjamemo samo "tistemu, kar vidimo", priznavamo, da
verjamemo, da obstaja nekaj, kar smo "mi" (oz. t.i. "jaz" vsakega med
nami), kar obstaja, pa ne obstaja samo po sebi, na sebi, iz sebe,
intrinzično, saj bi s tem bilo absolutno ("božje") - "mi" torej
obstajamo "nekje", torej v "nečem drugem, kar je", kar ima torej
razsežnosti in je končno (če je končno, ima meje, meje pa spet mejijo
na nekaj druga in tako v neskončnost - treba je ločevati med
potencialno neskončnostjo, ki jo poznamo iz matematike in ki sodeluje
pri modernih kozmoloških raziskavah in "dejansko neskončnostjo", torej
neskončnostjo, ki biva, ki je, ki ima razsežnosti in je s tem končna,
kar je paradoks). Mi torej ne moremo reči, da verjamemo bilo čemu, niti
"le lastnim čutom, najpogosteje očem", ne da bi obenem priznavali
obstoj zaključenega univerzuma (ki, da bi obstajal, potrebuje nek
absolutni podstat, substanco), kar pa je (to, ali je univerzum končen ;
končnost pa poraja problematiko meja in neskončnega regresa, ki ga
lahko razrešimo le z vzpostavitvijo pojma nekega absoluta ; neskončen -
navsezadnje se tudi teorija multiverzumov mora izteči v nek UNIverzum)
stvar špekulacij...
Kakršnokoli izrekanje je na koncu moč racionalno utemeljiti le v veri v
presežno, v "vse, kar je" in smiselni izvor "vsega, kar je" - zato tudi
znanost počiva, izhaja iz temeljnega izhodišča, predpostavke o logično,
smiselno koncipiranem kozmosu. Je lahko naključno, kontingentno -
smiselno ? "Izkustvo" in "lumen naturalis" sta le dva načina, dva
konca iste palice, ki jima je s "stvarnostjo" skupen le enostranski
odnos do nje - z odnosom jo oba priznavata, nam pa čarata, slikata
"nebesa"...

http://www.rtvslo.si/blog/erneclales/http-www-dnevnik-si-novice-kronika-1042379522/46625

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Tue, 10 Aug 2010 04:59:00 +0100

Morda se motim, toda...Se ni predstava nekaterih o "umetnosti"
radikalno spremenila od upodabljanja tiste podgane v naročju...Koga že
? Katere glasbene skupine že ?
Se niso ti isti, ki sedaj Mikija Mustra imenujejo za "revanšističnega
starca", zgražali nad reakcijami "kristjanov" ob neki podobni
priložnosti ? In bili seveda "polni razumevanja" za reakcije muslimanov
ob še eni v vrsti tej podobnih situacij ?

Mnenje

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Mon, 2 Aug 2010 02:44:00 +0100

Česar naši "levi (e)n(o)eumneži" nikakor ne morejo, ne želijo
dojeti, pa ta argument tako zelo pogosto izkoriščajo, ko opravičujejo
povojne poboje, je, da ni bil srednji vek nazadnjaški zaradi
krščanstva, ampak, da je v najboljšem primeru mogoče reči, da so
ljudje, ki so si takrat pravili kristjani, bili duhu časa primerno,
bolj nazadnjaški, "barbarski, primitivnejši" kot "danes" - začaran,
sklenjen krog dobimo z večino "desnih (e)n(o)eumnežev", za katere velja
vice versa. Ljudje, vedno so bili in bodo ljudje. Kaj to pomeni in kaj
sem "jaz", kot živ primerek le teh ?Jaz sem natanko in samo to, tako "mislim" in tako se vedem v odnosu do "sveta" :

"Postavim
se v pozicijo hipotetičnega univerzuma z ustaljenim redom, ki mi ugaja,
nato pa "svetu" delim packe, določam, kaj je/ni "humano", "normalno",
še več, nad tistimi, ki se z mojo pozicijo ali takšnim redom v
univerzumu nasploh, ne strinjajo, ali ga celo samo po metodološko
postavljajo pod vprašaj, izživljam, tako... mislim, "pravičniški bes",
v katerem je dovoljeno vse, kar v mojem malem "kozmoščku" ni."

Semkaj
sodimo "vsi" - "jaz", konfesionalni ateist, človek, ki ni prestopil
praga cerkve, ki izhaja iz "rdeče družine" (čeprav nihče mojih ni bil v
partiji, ne prej med partizani, ne domobranci), ki se jim danes reče
"leve", katerega družina še nikdar ni volila "desne" stranke, ne
človeka, toda človek, ki se v kulturno - zgodovinskem pomenu, skozi
prizmo tradicije, običajev, načina, kako razmišlja, kako se vede, kako
gleda na "svet tam zunaj", ima za "kristjana" in mu ni všeč vzdušje,
tako značilno samo za Slovenijo, ekstremno nenaklonjeno, celo sovražno
nastrojeno do krščanstva, predvsem katolicizma in RKC (ponavadi vsled
tisti tisočkrat zguljeni " Ne motijo nas verniki, moti nas RKC" - kakor
bi RKC ne pomenil ničesar tem istim kristjanom, kot bi nekomu rekli "ti
si mi OK, toda tvojega očeta ne prenesem in ga želim uničiti), ki
danes, tudi po zaslugi šarlatanskih, filozofsko pol ali nikakor
izobraženih piscev "blockbusterjev" tipa Richard Dawkins, dobiva nove,
zaskrbljujoče konture, v "novih cesarjevih oblačilih", ko jih ne moti
več le "institucija", marveč vera, vernosti in verniki sami, ki
predstavlja pravcati antipod verskemu fundamentalizmu - radikalni
materijalizem. Neopoganstvo, neokomunizem, zavita v celofan scientizma,
ali obratno - ljudje, ki navidezno malikujejo znanost, sami pa so
cerkvi in krščanski religiji, religiji nasploh, povsem ne - znanstveno,
že zdavnaj "presodili v svoji duši". Ljudje ne razumejo, da je
"stvarnost po
sebi takšna, kakršnakoli že je", da ji ni mar ne zase, ne za nas, njene
partikule in da je vsako izrekanje o "stvarnosti" (realnosti) stvar
ideologije/religije, odnos do presežnega - sam jezik pomeni
"presežnost".

Semkaj
sodijo tudi t.i. živaloljubci, ljudje, ki premorejo ogromno sočutja do
živali, prav nič pa do ljudi - ti agresivnost ljudi v odnosu do živali,
ki je "ne morejo gledati", ker so tako "tenkočutni", zlahka po/izkažejo
na/proti/v odnosu do ljudi...

Doslednost v rabi razuma nas pripelje do agnosticizma. V
predajanje prepričanjem pa nas sili "naše bistvo", to, "kar se zdi, da smo" -
stopnja evolucije, narave, imenujmo jo/ga kakorkoli, torej toka
nenehnih sprememb, ki "misli samo/samega sebe"...

Ko rečem "jaz", imam "v mislih", ker to
potrebujem, drugače se ne bi mogel sporazumevati, "razumeti", nek
dejanski, objektivni, absolutni "jaz", dasiravno, če verjamemo v
teorijo evolucije, nič takšnega ne obstaja. "Jaz" je fluidni koncept,
proces, to ni nič obstoječega, dasiravno ta proces "doživlja" sebe kot
nekaj substancialnega. "Jaz", kakor tudi "vse drugo" - postaja, je v
nenehnem postajanju...To je obenem problem teorije evolucije - le ta se
prodaja kot "tok", da bi "se razlagala", pa uporablja raznolike
"obstoječnosti"....

Dejanski, objektivni, resnični, "pravi", absolutni obstoj - nekaj, kar ne podlega časovno
- prostorskemu kontinuumu, "naravi", čemur bi lahko rekli tudi "bog"...Vse v "našem svetu" je nenehno se spreminjajočega potenciala,
nobene dejanskosti, deja ni - ta je le produkt miselne abstrakcije,
lastne le stopnji razvoja žive narave, ki ji pravimo "človek", "vse,
kar je, je pričelo biti in ga ne bo več" - s človekom. In prav zato je
"neumno" ljudem, ki želijo verjeti drugače, "neumno" očitati
"neumnost"...Človek svojega "egzistenčnega nesmisla", absurdnosti
lastnega obstoja, ne "čuti" - zato mu je po drugi strani lahko biti
"materijalist", "ateist"...

In maskota tedna je...Peter Pogačar in njegova "vladna stran"

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Wed, 28 Jul 2010 06:47:00 +0100

" Vladna stran si prizadeva, da se o pokojninski reformi ne bi bilo treba
odločati na referendumu. "Mislim, da smo tako zrela družba, da lahko
stvari rešimo v dialogu," meni Pogačar. "
Glede na to, da je referendum takorekoč edina možnost "dialoga" med
družbo in "svetom politike" po in pred volitvami, Pogačar najbrž meni,
da smo kot družba "dovolj zreli", da odločitev prepustimo...Komu že ?
In kdo bo v dialogu ?

"Pozitivčki" in "državljani"

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Mon, 26 Jul 2010 15:50:00 +0100

V tej državi obstajata dve specifični skupini, ki imata v kategoriji "nadležno" še posebno mesto :

1.
Skupina so ljudje brez kakršnegakoli resničnega talenta, brez volje
brez truda, ki so rastli ob MTV - ju, zdaj pa, ko so "zrelejši",
doraščajo ob ETV - ju, se naslajajo ob razkošju hollywoodskih in drugih
"zvezd", ob tem pa se nekako "najdejo", vidijo same sebe v tem okolju,
ki ga prepoznavajo kot nasprotje okolja, v katerem se, ker so
polizobražene spake brez domišljije in resničnih interesov, konjičkov,
počutijo utesnjene, omejevane, češ, okolje je krivo, da se ne razvijejo
v prečudovite metulje in ostajajo nagnusni zapredki...Te ljudi imenujem
"pozitivčki", ker na vsakem koraku poudarjajo potrebo po "pozitivnem
razmišljanju", ki je z drugimi besedami, brez nepotrebnih arabesk,
"nično razmišljanje", ker se neznansko bojijo, da bi se kdo ukvarjal z
njihovimi življenji, saj bi prav hitro odkril plitkost in odsotnost
kakršnekoli integritete, sami pa se z življenji "drugih" ukvarjajo
nenehno...Primer teh ljudi so "kvazi manekenke", porno, trans -
starlete, pop - natakarji, frizerji in podobna rulja...

2. Skupina so ljudje, ki so v Sloveniji rojeni, ki
imajo slovensko državljanstvo, ki so tukaj hodili v šole, odraščali z
"nami", sedaj pa naenkrat niso več "naši", ampak "njihovi", oni so
naenkrat le "državljani Slovenije", srce pa jim bije za očetnjave njih
očetov, ki jih malikujejo, kakor bi šlo za Olimp, nebesa, ali kaj
podobnega, sanjajo, da bodo nekoč tam,...

Za te ljudi
mi pade na pamet le en nasvet : " Če vam je res tako hudo, če so
očetnjave vaših očetov resnično tako prekrasne, izvolite, spizdite,
koilikor vas nesejo noge, iz te države in se nikdar ne vračajte !!! "
Aja,
gospodarstvo vaših sanjskih očetnjav je še "tisočkrat bolj v kurcu" kot
je naše, "pozitivčki" pa ste premajhni, pregrdi, premalo talentirani,
da bi se lahko prodali v "širnem svetu", ki čaka samo na vas. NOT.

Inception

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Sat, 24 Jul 2010 00:21:00 +0100

Film porodi v
glavah ljudi eno, dve filozofski vprašanji, pa najsi gre za tako
osnovna, kot so "kako ločiti med sanjami in realnostjo", problem
"radikalnega skepticizma", pa ga folk že uvrsti med najboljše filme
vseh časov - Inception je boljši film od večine hollywoodskih
"spektaklov", toda daleč od napovedi in daleč od "resnice", da ga je
"težko razumeti".
Zanimivo
je, da ima večina tistih ljudi, ki kao "ne mara filozofije",
pod svojimi preferencami glede filmov to, da "jih prisili razmišljati",
da "ima zgodbo", torej, češ, oni imajo izjemno visoke kriterije, ker
berejo knjige in napovednike in so "civilizirani" glede gledanja
filmov, "kritični", ne "požrejo vsega, kar jim Hollywood servira...
To
so glavni cepci, t.i. povprečni pripadniki družbe, njeno "zdravo jedro"
- demokracija lahko deluje na dolgi rok le tako, da se tem imbecilom
vsake toliko vsaj malo zrušijo tla pod nogami, če ne, se razrastejo po
zidovih družbe kot zajedljivi bršljan...

Zaljubljenost

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Fri, 23 Jul 2010 08:11:00 +0100

Veliko ljudi se na dnevni bazi ukvarja s problemom "zaljubljenosti"
- mnogi med njimi jadikujejo, da se sploh ne morejo zaljubiti, češ,
noben/nobena jim ni všeč, s čimer mislijo pravzaprav "dober/dobra", če
smo še povsem po moško nazornejši, "da bi ji rit lizal".
    Tu
je takoj razvidno tudi bistvo problema - oni mislijo, da si je treba
najti seksualno najprivlačnejšega partnerja, tistega pač, ki smo mu
všeč tudi sami, in potem samo čakati, da nas "ljubezen" zadene.
Namesto, da bi iskali odnos že v osnovi, oni iščejo karseda
izpopolnjeno formo in upajo, da bo "ta odnos, ali kaj je že" - že
prišel.
     Oni ne vedo, da se največje "ljubezni" zgodijo v
glavi, v človeškem umu - popolnost, nedotakljivost, če želite,
"svetost" našega partnerja, mora zgolj čakati na prigodnega partikula,
posameznika, čigar intrinzična, pa tudi, če za to imenujemo sumo
opažanj čimvečih opazovalcev, objektivna vrednost, sta povsem
irelevantni, da zasede mesto, sedež.     Moja ljubezen, moja življenjska partnerica, je izjemna, fantastična, neponovljiva, čudovita,
ker je moja!!!, ne obratno - da sem jo napravil za mojo, ker je
neponovljiva, fantastična, izjemna, po sebi, ali ker je "dobra za prste
polizat". To ona, navsezadnje, toda povsem neodvisno od moje ljubezni
do nje, lahko da je - toda to, to je zelo pomembno pravilo, nikakor!!!!
ne sme igrati nobene vloge pri "zaljubljanju" !!!!!

Brez Udriha na SP

ernecl.ales@gmail.com (aleš) — Wed, 21 Jul 2010 20:50:00 +0100

http://www.delo.si/clanek/114475

In potem se še ta
gamad od vodstva slovenske reprezentance hvali!!!!!, kako dobro in
uspešno, brez konfliktov, da je rešila nastalo situacijo ? Pa kaj ste
vi rešili, idioti ? Rešili bi, če bi dosegli, da bi najboljši igralec
želel igrati. In ima fant še kako prav - že nekaj časa ima v NBA ligi
dokaj zavidljiv status, boljšega od vseh naših, boljšega tudi od
Lakoviča v Barceloni, za ta status je garal "kot črna živina", potem pa
z veseljem pride na zbor reprezentance, kjer pa ga še po tolikih letih
vedno obravnavajo kot "mlajšega bratov Udrih". Prekleti
nesposobnjakoviči, nagnat bi jih bilo treba vse ! Katastrofa !