KOROSKI BAJTLAR

Čofatijev vrh, dan ki si ga zapomniš!

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Wed, 1 Sep 2010 01:42:00 +0100

V poletnem času sem bil precej aktiven, z veseljem sem opravljal razna dela v zvezi z čebelami. Precej dela sem imel z ograjo za nov pašnik za koze in košnjo trave za seno. Še tako ljubega dela je enkrat preveč, zaželel sem si en dober prost dan. Zato sem si privoščil dan, ko popolnoma spremeniš svojo navado, hrano, razmišljanje. Z avtom do bivše karavle nad Končnikom v Topli in brezčasna hoja okrog Čofatijevega vrha. Ni pomemben čas, ne dolžina prehojene poti. Edina »vleka¼ naprej je, ne se utruditi in doživeti nekaj lepega.
Že ob mračnem svitu sva z Bajtlarco opazovala Peco in njene prepadne stene pred seboj. Kar takoj je vedela da s pogledom iščem podobo Kralja Matjaža, tisto, ki jo je v objektiv ujel Milan Pečovnik - Piđi. Lep pogled na Peco naju je spremljal vse do grebena, kjer za osebni prevoz zaprta gozdna cesta zavije proti Mravljiji. Kar malo trapasto zgleda ker so tiste z bori zarasle strme travnike ponovno posekali, sedaj zgleda kot kakšen golosek. Tisto govedo več na pašniku bo bolj malo imelo od tistih bogih trav na revni zemlji.
V prijetno razpoloženje naju oba spravi preprosta klopca, z izredno lepim razgledom na Raduho in Ojstrico v ozadju. Spredaj pa kmetiji Kumer in Jekl, pravi koroški domačiji. Odločiva se da pot nadaljujeva še naprej, proti Čofatiji, tam nekje vmes cesta lepo razkriva razločno sled, da so tudi tam gori enkrat v preteklosti kuhali oglje. Kar nekajkrat sem že slišal, da je bilo najbolj iskano oglje iz leskovih drv, ker so ga zdrobljenega v prah uporabljali kot dodatek za smodnik. Rabšicanje in švercanje je bilo tudi v naših krajih neke vrste delo na črno…
Na spodnji strani stare poti proti Osojniku izstopa zanimiva skala. Na njej pa spet opazim severni sršaj, srhkodlakavi netreskovec in čisto spodaj pri dnu prepadne stene hostov kamnokreč. Da naredim posnetek moram obplezati steno, sršaj tudi tokrat raste v skalni razpoki na skrajni zahodni strani prepada. Do tu pa je že toliko lepega doživeto, da je cilj dneva izpolnjen, pot do Osojnika, mimo Lukanja, Šoparja in od Ledrovca na sedlo je samo še užitek ob opazovanju narave, ki ponuja pravkar najlepše dozorele borovnice. Gobe pa nikjer nobene!

Ogenj v gorah

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Sat, 21 Aug 2010 22:14:00 +0100

Nekako brez pravega dima je minil letošnji »ogenj v alpah,¼ ki je ponovno bil pri Kumru v Koprivni, Črna na Koroškem. Ogenj v Alpah, je za današnji čas tako pomembna tema, kateri bi mora prisostvovati vsak, ki mu ni vseeno kaj se z našimi gorami dogaja, sploh pa tisti, ki imajo močno in odločilno besedo pri ravnanju z našo naravo. Vedno bolj podivjana narava je tista, ki grmi zaradi naših norih dejanj. Drevesno mejo v gorah smo v preteklosti iznakazili, zato z gora in njenih pobočij prihrumijo razdiralne moči, ki z lahkoto rušijo naša »pametna¼ dela v dolini. O tem kdaj drugič, tokrat sem bil povabljen da napišem nekaj o varovanju gorskega cvetja v gorah in na planinskih pašnikih.

Kako ohraniti cvetoče gorske pašnike.

Vedno več je opozoril, da z naših gora in gorskih pašnikov izginjajo razne cvetice in trave, ki jih je bilo v preteklosti v izobilju, danes pa so mnoge na robu izginotja. Kaj storiti? To je zelo pomembno vprašanje, ki zahteva tehten in dolg odgovor in veliko potrpežljivosti od vas, ki imate resen in spoštljiv odnos do naših gora. Nekoliko starejši imate v spominu, kakšna je nekdaj bila travna ruša, katerih gorskih rož ni več, ali pa jih je samo še za slab vzorec.
Da bi vedeli kako obvarovali travno rušo, ki je sestavljena iz raznega cvetja, trav, mahov in lišajev, se je treba v spominu vrniti zelo daleč nazaj, v čas ko se je na planinah pasla živina. Takrat je bil gorski pašnik prava cvetlična livada, replika takšne podobe je vidna še danes na naši koroški strani Olševe. Ko je bila trava dovolj visoka in so prve rože odcvetele, so pastirji prignali živino v planino, ta je popasla to cvetje z že zrelimi semeni in jih z svojimi hranilnimi iztrebki razširjala. Veliko semen je z svojimi stopinjami vtisnila v mehko humusno zemljo, v njih stopinjah se je zbirala voda, in seme je bilo posejano! Na videz je to za obstoj gorskega cvetja kruta zgodba, ki jo danes marsikdo težko prenese, a tako je bilo edino prav!
S tem, ko je živina to travo z cvetjem vred popasla in travno rušo skrajšala na vsega nekaj centimetrov, je dala možnost tistim cveticam, ki so zelo nizke rasti in zacvetijo šele v poletnem času. To je črna, rdeča in kamniška murka, razne kukavice, jetičniki, zvončice in nekateri svišči. Med njimi bi vas opozoril na enega drobcenega, temnomodrega lepotca, snežni svišč, morda ga poznate. Pred leti je še rasel na vrhu Pece, takrat so za njegov obstoj skrbele ovce. Ampak, nekaterim iztrebki ovc in drugih živali smrdijo. Priznam da tudi meni, ampak vedno se je treba sprijazniti tudi z neprijetnim! Še vedno je žival tista, ki na najboljši način vzdržuje za naravo pozitivno stanje! Z cvetlicami okrašena travna ruša predalpskega sveta je krhka in zelo občutljiva rastlinska združba, ki zahteva posebno nego, ki jo zmorejo samo živali. Človek je pri tem samo v pomoč, da z občutkom pazi na pravo število živali in ne povzroči erozije tal.
Drugi zelo pomemben dejavnik pri ohranitvi gorskih pašnikov je čebela. Veliko rož oprašijo druge žuželke, vendar je čebela tista, od katere je najbolj odvisen obstoj našega goratega sveta. Včasih so čebelarji na hrbtu nosili kranjiče v planine na spomladansko reso, tako je čebela bila prisotna na planini že zgodaj spomladi. Danes pa je problem doseči soglasje da lahko postaviš dve močnejši ranti po dolgem, nanje položiš panje, čez pa malo strehe da panji ostanejo suhi.
Sem videl da ste postavili tam na slemenu nad Končnikom lepe turistične table, ki vabijo in opozarjajo na varovanje gozdnih mravelj. Mravlja in čebela spadata skupaj, oba se držita mest kjer je kaj sladkega in se dopolnjujeta pri varovanju narave. Mravlja semena rož najbolj uspešno raznaša, čebela najbolje oprašuje! Kaj če bi tudi čebelam in čebelarjem dali malo več možnosti in da bo v gorah zelo dobrodošel, koristen gost?

Dobro da smo v EU!

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Mon, 21 Jun 2010 23:14:00 +0100

Kot ljubitelj narave sem večkrat na pohodu bolj na divje, izven znanih poti, zato sem imel priliko videti marsikaj, kar ni za oko in ne za želodec nekoga, ki je navajen samo lepih prizorov. Prizor, ki dolgo ostane v spominu, je dogodek ki sem ga doživel na območja Javorja, bilo je še v času ko smo bili v Jugoslaviji.
Želel sem poiskati neko drugo pot, pa sem se prebijal skozi neko močno zaraščeno strmino, na zgornji strani je bila prepadna skalna stena, tik ob steni ozka steza ki jo je shodila divjad. Pred sabo sem zaslišal šumenje, sem že pomislil na ose in sršene, ko vidim da se na tleh pase velik roj mesarskih muh. Le na čem se pasejo, saj nikjer ni videti kakšne mrhovine, smrdelo pa je po njej. Končno pogledam v zrak in nad sabo zagledam napihnjeno, odraslo govedo, iz njegovega nabuhlega gobca kaplja na tla tekočina, zato roj muh na tleh. Da bi videl zakaj visi tisto govedo v zraku, sem zaokrožil navzdol in se po drugi strani povzpel nad prepadno steno, nad katero je bil pašnik. Kasneje sem izvedel, da je tisto govedo menda pičila neka kača in da so ga želeli vreči čez prepad, pa se jim je govedo zataknilo in obviselo v rogovilah dreves, ki so rasla iz roba prepada. Marsikatera kmetija je takrat še imela kje v gozdu svoje mesto za odmetavanje poginulih živali, v veselje krokarjev, lisic in lovcev.
Danes je vsaka žival oštevilčena in poginulo žival se mora odstraniti v skladu z zakonodajo.

No, zdaj sem postal še Andrej!

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Sun, 20 Jun 2010 23:15:00 +0100

Štefan, v petek pa pridi zraven, gremo na Kal, že več ko deset let je od tega, kar smo vrhove okrog Mežice skupaj prehodili, skupaj popisali geološke, botanične in druge zanimivosti, skupaj smo se imeli lepo, imejmo se zopet tako! Tako so me lepo povabili, ljubezen do take dobre prijateljske družbe ne zarjavi in bil bi tudi zločin, če bi takšno vabilo zavrnil z kakšnim neživljenjskim izgovorom.
Od Kajžarja v Platu smo zasopihali gor proti znameniti cerkvi sv. Lenarta, za minutko umirili srčni utrip, za napor v še bolj strmo pot v hladen, vlažen in temen gozd. Ob postanku in slikanju na vrhu Jankovca smo prav lepo obudili spomin na skupne prijetne trenutke. Razlog, prijetna notranja toplota v prsih, ki jo čuti vsakdo ki je svojo kri oplemenitil z vdihanim čistim zrakom, pa takoj vzdraži nagnjenja po novih podvigih, v hipu je plan izletov narejen za celo leto!
Z Jankovca navzdol smo se odločili za pot v neznano, prehodili smo zelo strm del gozda, ki je prava divjina, divjina, ki jo zaradi nje same spoštuješ, ki v njej paziš na vsakogar za tabo in pred seboj, da se komu kaj ne zgodi. Sproščeno zadihamo šele na Macigojevem, kjer je v paši živina od kmetov z Plata. Široka, idilično ovinkasta makadamska pot moje prijatelje zvabi v hiter in daljši korak, jaz pa nekoliko zaostanem, saj opazujem pisano gorsko cvetje, vrtam po spominu za imeni raznih poznanih gorskih rož, ki so mi poniknile v pozabo. Glavičasti in klasasti repuš mi ne delata težav, koprivolistni jetičnik, plazeči skrečnik, kaj pa tisti beli klinček, ki je podoben onemu, ki je…, ki na tej višini cveti šele konec julija? Pa tista kukavičnica brez peg, ki je tam zraven že odcvetelega dvolistnega muhovnika?
Malo nad cesto zagledam poginulo mlado govedo, slikam tudi številko na objedenem ušesu, roj mesarskih muh prekriva tudi požrti del gobca, kar za lep čas imam pokvarjeno prej tako prijetno razpoloženje. Kmalu dohitim družbo, skupaj najdemo pot do Najevnika, kjer se odžejamo z moštom in do kraja spraznimo »dvadeciflaško¼ žlahtnega.
Ob poti na Andrejev vrh bleknem neumnost, tu pa prvič hodim, za kazen jih od vseh dobim po nečastnem mestu, prvič sem tepen na vrhu, kjer mi dajo ime Andrej!
Zdaj pa je že čas, da si svoja imena zapišem, da ne bom brskal po spominu. Joj, zdaj imam še en problem - tudi mojemu bratu je ime Andrej!

Na Mavčo bajto je prišel Beno

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Thu, 10 Jun 2010 23:19:00 +0100

Beno, mlad kozel, je prišel pravzaprav na počitnice, kjer bo nekaj časa v dobri družbi mojih burskih koz. Doma je na Torčevi žagi, kjer je zanj bolj malo prostora. Milan je pravi rejec domačih živali, težko mu je bilo, ker je moral biti Beno privezan v hlevu, saj koza je žival, ki rabi veliko gibanja za svoje dobro počutje in tu na Mavči bajti je pašnik velik in vseh vrst trav in robidovja je v izobilju. Sedaj po par dnevih uvajanja v meketajočo kozjo družbo je že pokazal svojim damam, da ima roge in če priznajo ali ne, je on šef in pika!
Ampak sprva ni bilo tako, Beno po kilaži še ni nič težji kot je Mika, ta je sedaj postala prva šefica, ga sprva ni priznala za pravega dedca, zato ga je večkrat z sunkom svojih rogov poslala v ograjo. No, še sedaj ima Beno pred njo nekaj strahu, saj Mika je borbena koza kot se šika.

Izobraževanje za sadjarske mojstre

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Tue, 8 Jun 2010 23:05:00 +0100

Udeležba strokovnega izobraževanja za sadjarske mojstre je presenetljivo dobra, razdelili smo se v tri skupine, tako da je vsak lahko in tudi moral aktivno sodelovati, pri rezi in redčenju plodičev. Priznam, da sem se v preteklosti imel za sadjarja, ki je nekoliko korajžen pri redčenju vej na sadnih drevesih, a zdaj vidim da sem literaturo jemal nekoliko prelahkotno. Kako rem sam na svojih drevesih razredčil preštevilne plodove pa drugič, ko bom imel visoko travo pokošeno, saj rabim seno za svoje meketajoče živalce.

Skozi hruško perunika…

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Mon, 7 Jun 2010 23:14:00 +0100

Pred »električnem¼ blokom je majhna zanimivost, hruškovo drevo, z štirimi luknjami skozi deblo, kar pomeni, da se skozi vsako da lepo videti na cvet perunike, ki raste ob drevesu. Ima pa to hruškovo drevo svojo zgodovino, morda pa je za koga od vas zanimiva.
Hruška je bila posajena pred (?) petdesetimi leti, dolgo časa lepo negovana, potem pa je pričela hirati, se naslonila na obcestno svetilko in grozila ji je kruta usoda. Našel pa se je »hofman¼, ki je drevesu močno skrajšal vse veje, porezal ves izrojen rodni les in ji z krepkim rezom v krošnjo vrnil ravnotežje. Ker je bila notranjost debla že močno preperela, je z specialnim orodjem izluščil vso gnilobo, do zdravega lesa. Čez tri leta je hruška pričela roditi in nekaj sadežev bo imela še letos – če narava (toča) ne odloči drugače!
Ker se je krošnja drevesa spet nagnila in malo naslonila na luč, ji bo spet treba razredčiti in skrajšati veje.

Res je lep, les

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Wed, 2 Jun 2010 23:21:00 +0100

Včeraj je padla odločitev. Vžgal sem motorno žago in podrl stari čvešpl, domačo slivo, na katerega imam lepe spomine. Bil je moje učno drevo, ko sem ga 1990 dobil v svojo last je bil v gosti družbi drugih sliv, vsa debla trdo pri drugem deblu, za povrh še v precejšnji senci drugih visokih dreves, ki so ležala, pravzaprav visela druga čez drugo. Slika klasičnega, že dolgo zapuščenega sadovnjaka zraven sesute preperele hiše, od katere so za drva odpeljali še tistih par tramov, ki niso bili za kaj drugega kot za drva.
Ko sem porezal vse popolnoma suhe veje, sem moral splezati nazaj na drevo in se z konca najmočnejše veje spustiti na tla, ker je bilo vejevja preveč, da bi se rešil iz njega. Čez par let se je čvešpl nekoliko obrasel in tu in tam tudi lepo obrodil. Ampak leta in nerodna lokacija sta naredila svoje, nadomestna druga drevesa tudi že rodijo in moj starec se je moral posloviti, za drva. Lepa drva, slivov les, je lep les, včasih so ga znali koristno uporabiti za okvirje slik in razne okrasne predmete.

Ali naj podprem referendum za Hrvate?

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Tue, 1 Jun 2010 21:50:00 +0100

Jaz ga ne bom podprl. Sedaj je že kar gotovo, da bo referendum uspel, buči naše morje bo hrvaško, še zveza borcev z Stanovnikom na čelu grmi, da o našem ozemlju in stiku z odprtim morjem naj odloča neko arbitražno sodišče, kot da ima kdor-koli pravico odločat o naši zemlji in morju? Ni čudno če smo z takšnimi borci za Slovenijo izgubili Trst, Gorico in del Istre. Še besede po vsej Evropi spoštovanega Borisa Pahorja so bile takoj negativno označene, vsak ki navede kakšen upravičen dvom o uspešnosti pravične razsodbe je osmešen, propagandna mašinerija te koalicije melje vse pred sabo.
Ne, ne bom podprl arbitražnega sporazuma, ker dovoliti, da nekdo razsoja o tem kar je last naše države, je umazano dejanje. Z veseljem bi podprl in Pahorja in Turka in vse ostale, če bi zmogli vsaj toliko korajže, da bi Evropi in Obami in vsemu svetu dali jasno vedeti, da o dokazano našem ozemlju in morju ne bomo barantali, zato stop, Hrvati se naj zdevljejo nazaj kjer so bili pred osamosvojitvijo in pika. Če pa hočejo imeti Hrvaško v EU, pa naj sami poskrbijo, da mi (Slovenija) ne bomo v ničemer prikrajšani!
A bom jaz nosil odgovornost za lahkomiselnost naših vodilnih politikov?

Travniki so že razcveteni,

stefan.erjavc@amis.net (Štefan) — Mon, 31 May 2010 23:35:00 +0100

z drobnimi rožicami so okrašeni. Ojle gremo jih kosit, oj gremo jih kosit. Tako nekako je veselo rad prepeval moj prijatelj, sodelavec in bližnji sosed, po domače Rutar. Se mi kar stoži, ko ga v spominu vidim kako zaneseno prepeva, jaz pa lahko samo sanjam, da bi to lepo vižo spravil na svetlo v za uho sprejemljivi obliki…
Ker pa imam na Mavči bajti prav sedaj travnik v najlepšem cvetju sem se odločil, da ga vam pokažem, preden nastopi za par dni lepo vreme in ga pokosim, da bo seno vrhunska zimska hrana za moje koze. Narava je najboljši šef!